Načelno je res, da je nekaj mojih prijateljev iz naše znanosti takih, da z vso zavzetostjo spremljajo tako širok spekter različnih pravnih virov, da lahko zanje rečem, da dobesedno živijo (za) pozitivno pravo, a, kolikor vem (in malce tudi upam) so to redki posamezniki. Sam, priznam, se v lastnih zadevah zanašam predvsem na notranji glas. Kar se tiče kazenskega prava, je stvar seveda drugačna, a to je moje delo.
Da se me bo pravilno razumelo: pravilno pravo je, oziroma bi moralo biti, v pretežni meri takšno, da ga lahko povprečno sposoben človek začuti in se z njim v skladu ravna, ne da bi sploh moral razmišljati o tem, ali to zapoveduje (prepoveduje, dovoljuje) neka konkretna določba pozitivno pravnega akta ali ne.
Večina pravnega korpusa je takšna, ker je, razen postavljenosti (pozitivnosti), produkt tradicije oz. neprestanega ponavljanja in tudi zaradi tega, ker noben v vseh tisočletjih, odkar se je sledilo določenemu vedenju, ni imel potrebe posegati vanj. Vsak študent prava (vsaj upam, da je tako), je spoznal, prav v oči bijočo »samoumevnost« rešitev, recimo obligacijskega prava.
Ta osrednji, samoumevni del prava, je tisti, ki sploh omogoča, da družba kot celota deluje in da ne prihaja do pretiranih konfliktov. Ker je tako samoumeven, večina ljudi niti ne ve, da pravzaprav živi po določenem pravilu, ki je nekje v korpusu pravnih določb pozitivnega prava tudi zapisano.
Seveda pa te rešitve, naj bodo še tako doživete in občutene, niso vedno vsakemu pogodu.
Recimo, kolikokrat se mi zgodi, da mi kakšen znanec reče nekaj v stilu; »glej, saj vem, da moram plačati, a ti gotovo poznaš kakšen način, da ne bi bilo potrebno« ali pa: »saj vem, da sem ga polomil, ampak gotovo obstaja način, kako bi se izognil neprijetnim posledicam«.
Takšna vprašanja zadevajo prav v srž tega, zaradi česar smo pravniki (in kar je še huje, pravo samo) na slabem glasu. Ljudem je, hote ali nehote, pravna znanost in praksa namignila, da lahko reši prav vsak njihov problem in jih odreši neprijetnih posledic njihovega delovanja.
Po domače povedano, gre za mit, da recimo, če si storil kaznivo dejanje, ne boš odgovarjal, če boš imel ustrezno strokovno močno pravniško podporo. Še bolj domače, vzemi odvetnika XY, pa te bo izvlekel še iz take godlje. Ali pa, kar se je in se dogaja, prenos premoženja iz gospodarske družbe v zasebne roke tistih, ki jim je bilo zaupano njeno upravljanje. Praviloma so za te zadeve poskrbeli visoko usposobljeni pravniki, na način, ki je bil pravno še mogoč, pa četudi etično in moralno gotovo sporen.
Tukaj ne gre za pravo bistvo prava. Gre za tisto, kar folklora označuje z iskanjem »lukenj« v zakonu, kar je nič več in nič manj, samo izkoriščanje slabosti zapisanega in postavljenega korpusa pravnih pravil in posledične nujne pomanjkljivosti le-tega. Koristno je to le v toliko, kolikor se lahko zaradi tega do določene mere korigirajo in odstranijo takšne pomanjkljivosti. To pa je tudi vse.
Lahko bi rekli, da gre za neke vrste patologijo prava. In če ostanem pri tej analogiji, čeprav se zdravniki ukvarjajo z ugotavljanjem in zdravljenjem bolezni, sem prepričan, da imajo najraje, kadar smo vsi zdravi. Neprestano iskanje bolezni pa verjetno tudi ni najbolj zdravo.
Tako sem sam najbolj zadovoljen takrat, ko mi življenjskih situacij ni potrebno umeščati v dikcije členov pozitivnega prava. Takrat sem resnično, kot v času ko pišem tole, na dopustu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
