Gre za dogajanje, povezano z reševanjem primera, katerega razsežnosti so očitno presegle meje nekega običajnega kazenskega postopka. Seveda govorim o t.i. "zadevi Patria".
Za človeka, ki se vsakodnevno ukvarja z vodenjem kazenskih postopkov in kateremu je skozi roke šla tudi kakšna odmevnejša zadeva, je takšen hrušč, ki se je dvignil okoli tega pravzaprav nedojemljiv. Najprej zaradi tega, ker je potek kazenskega postopka že po definiciji namenjen temu, da se pri obravnavanju zadeve izključijo prav takšne strasti in nato še, ker se, vsaj takšno je moje skromno mnenje, pri tem prav pravna znanost mora vesti tako, da te strasti umirja.
Razloga sta najmanj dva: prvič, ker se sicer tvega, da bodo zadeve ušle nadzoru in se bodo reševale na nepraven način - s posledicami, ki si jih (vsaj tako upam) nihče ne želi, in drugič, ker nas k temu zavezuje etika pravniškega poklica.
Najprej k zavestnemu podpihovanju k protestom pred zgradbo Vrhovnega sodišča. V principu je javno izražanje mnenj resnično zaželena stvar v neki demokraciji, predvsem tam, kjer je potrebno oblikovanje politične volje. Ali so sodišča resnično institucije, kjer naj se uveljavljajo tovrstni interesi, je vprašanje, ki po mojem terja negativen odgovor. Razlog je predvsem v tem, ker bo odločitev sodišča, ne glede na izid suspektna, to pa je prav tisto, čemur se z odločitvami sodišč želimo izogniti. Po domače povedano, če bo recimo v konkretnem primeru sodba razveljavljena, se lahko pri ljudeh, ki se s sodbo strinjajo ustvari vtis, da je sodišče popustilo pod pritiski, kar lahko privede do novih demonstracij, če ne še kaj hujšega. Za obtoženca bi to lahko imelo prav obraten učinek od zaželenega. O drugem absurdu, ko se razpravlja o pedigrejih posameznih sodnikov, sploh nima smisla govoriti. Ko se razprava enkrat preusmeri od zadeve k osebam, ki o njej odločajo je povsem jasno, da odločitev ne bo imela učinka, ki naj ga ima. Če bodo pri odločanju sodelovale osebe, ki imajo za kakšno stran ustrezen "pedigre" bo druga spet imela vtis, da je odločitev pogojena s tem in obratno. Tako nikakor ne moremo priti do ustreznega konca. Poudarjam, tudi glavni osebi v takem postopku - obtoženemu, to ne more biti v korist.
Drugič, pravno strokovna razprava, je presegla okvire, kjer bi še lahko rekli, da gre za strokovno utemeljeno kritiko. Že zdavnaj so se zamešali kazensko pravni in politični argumenti in to do takšne mere, da se marsikdo ob prebiranju tega drži za glavo. Ko bo cela zadeva končana (če zaradi zgoraj navedenega sploh kdaj doživi ustrezen konec), bo po moji oceni, marsikdo moral imeti "mačka". Sam se ne morem upreti misli, da se je pri marsikaterem zgodilo to, da je za ustrezen učinek zavrgel osnovno znanstveno izhodišče - objektivnost in distanco do preučevanega predmeta. Takšno početje pri že tako specifični metodologiji pravne znanosti ima lahko prav zanjo najhujše posledice. Prepričan sem, da bo se zaradi tega kdo ponovno spomnil šekspirjanske rešitve za probleme tega sveta (first we kill all lawyers). Spet, ni moj namen, da bi poskušal preprečevati znanstveno razpravo, a ocenjujem, da obstaja čas in kraj za te stvari in seveda predvsem drža, ki zajema zavedanje o tem, kakšne so lahko posledice izrečenih besed znanstvenih avtoritet. Ne pa da se spušča na raven in forum bulevarskega tiska. Predvsem zaradi tega, ker na teh forumih ni ne ustreznega predznanja niti dovolj prostora (ali "minutaže") za ustrezen in primeren diskurz. Če se mi ne verjame, naj se enostavno pogleda na komentarje "trolov" - tam so prikazani učinki na ciljno publiko. Če je to tisto, kar se želi doseči, nam Bog pomagaj ...
Naj bo še enkrat poudarjeno, moji pomisleki niso niti približno namenjeni niti usmerjeni k takšnemu ali drugačnemu razpletu v konkretni zadevi. Kot sodnika in kot pravnika me seveda končna odločitev strokovno zanima, a se po drugi strani zavedam, da imajo moje besede prav zaradi tega učinke, ki terjajo veliko zadržanost. Zaradi prava in njegove vrednosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
