Nekaj je gotovo: leto je bilo za vse, ki se ukvarjajo s pravom, gotovo eno bolj pestrih. Od odmevnih sodnih primerov in spraševanja o mejah naše ustavne ureditve do opredeljevanja glede vsebine, razumevanja in dometa človekovih pravic, celo vprašanja mednarodnega prava - vse to je v javnosti izzvalo burne odzive, gotovo večje, kot je sicer značilno za to delovno področje. Zanalašč uporabljam izraz delovno področje, in ne znanost, družbeni pojav ali vrednota, pa čeprav je pravo vse to in pogosto še več. Ali če parafraziram Edwarda Coka,(1) pravo je mladim vzgoja, starcem tolažba, ubogim bogastvo in bogatim varnost. Oziroma naj bi bilo.
Vedno znova se namreč pokaže, kako izmuzljiva je vsebinska opredelitev tega, kar naj bi tvorilo osrednjo vrednoto prava, tj. pravičnost, in vedno znova se pokaže, da iskanje in sprejemanje ne samo pravične, ampak celo »zgolj« pravilne pravne odločitve ni nekaj, kar bi bilo mogoče doseči zlahka. Vsako videnje nekega življenjskega primera in prepoznavanje pravno relevantnih dejstev v njem in tudi prepoznavanje ustreznih pravnih določil nekega pravnega reda (kar je potrebno za sprejetje ustrezne pravne odločitve) je nujno tudi stvar perspektive, vloge, ki jo akterji imajo, in ne nazadnje tudi njihove človeškosti – tako v dobrem kot v slabem pomenu besede. A pri tem je pomembno vedeti, da končna odločitev ni zmaga ene ali druge perspektive ali vloge in ne podeljuje lovorike opazovalcem te resne in življenjsko pomembne (pravne) igre (Pavčnik). Še manj pa monopola nad pametjo.
Po mojem prepričanju je del odgovornosti tistih, ki se ukvarjamo s pravom, prav v tem, da se vsaj zavedamo, da bo vsaka pravna odločitev umeščena v življenje vseh nas kot nov gradnik našega družbenega bistva. Bolj ko je odmevna, bolj bo vplivala ne samo na način, kako bomo nadaljevali delo, temveč tudi na dojemanje prava pri preostalih pripadnikih naše družbe (ali države, za tiste, ki jih izraz družba moti).
V današnjem času je verjetno izraz slabosti, če kot Tolstoj zatrjuješ, da moraš imeti ljudi rad, če se želiš ukvarjati z njimi. Pravo se z njimi ne samo »ukvarja«, ampak je nekaj, kar je inherentno človeško in razkrije tudi kakšno temnejšo plat našega bivanja, naše strahove in bojazni. Zato je treba včasih sprejeti, da imajo ti strahovi in bojazni v pravnem redu legitimno mesto, dokler seveda ne posežejo v naš skupni civilizacijski minimum – človekove pravice. Referendumski odgovori nam dajejo vpogled, kot bi rekel Habermas, v političnokulturno samorazumevanje (Selbstverständnis) zgodovinske skupnosti. Pravzaprav gre za prepoznavanje in pripoznavanje tradicij ter življenjske oblike, v kateri smo rojeni in ki jo s priznavanjem razvijamo naprej. In spet, ni mogoče reči, da je v referendumskih odgovorih mogoče najti zmagovalca in nosilca večne resnice – gre preprosto za to, kaj in kakšni v nekem časovnem preseku smo. Sprejemanje pa ne pomeni sprijaznjenja.
Toda kot je rečeno na začetku, pogled mora biti usmerjen v novo poglavje, ki ga odpre vsako novo leto. In če bi si česa zaželel za leto 2016, bi bilo na prvem mestu, da vsi – tudi jaz sam - spet najdemo humor v vsakdanu. Ta je podlaga vsaki kreativnosti, to pa potrebujemo bolj kot karkoli drugega. Žal sem sam v letu 2015 smisel za šalo nekje izgubil. Tako mi niti to, da se v tako kratkem besedilu, kot je ta kolumna, sklicujem na pet drugih ljudi, ne privabi kaj drugega kot zgolj kisel nasmešek. Resnost, pravi John Cleese, ta najbolj znani pravnik med komiki in najbolj znani komik med pravniki, je namreč najboljši način, da zatremo kreativnost. No, pa sem citiral še šestega.
V novem letu najdite svoj smisel za humor ali ga okrepite.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
