Prvo kaznivo dejanje, ki je tudi v gradivu, pripravljenem ob sprejetju sprememb KZ-1E, povezano s pojavom pornografije iz maščevanja (revenge porn), stori tisti, ki »javno objavi posnetke ali sporočila druge osebe s seksualno vsebino brez privolitve te osebe in s tem huje prizadene njeno zasebnost«. Drugo pa stori tisti, »ki drugega ali njegovega bližnjega s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev zalezuje in pri njem ali pri njegovem bližnjem s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost«.
Obe dejanji je mogoče storiti tudi v analognem svetu, če mu tako rečemo. Zalezovanje dobi posebno močan učinek ob neposrednem stiku med zalezovalcem in njegovo žrtvijo v »resničnem življenju«, vendar je danes, ko je naša eksistenca zelo vezana na virtualni svet, dosti bolj pogosto in verjetno, da dogajanje meja virtualnega sveta niti ne bo prešlo. To pa nikakor ne pomeni, da je kaj manj nevarno, zlasti pri mladih, ki so bistveno navezani na ta svet. Znani so primeri samomorov mladoletnih zaradi nadlegovanja na družabnih omrežjih in podobno.
Tudi pojav revenge porn ni vezan v celoti na obdobje interneta. Že pred desetletji sem poznal nekoga, ki je imel navado skrivaj snemati svoje posteljne podvige z nič hudega slutečimi dekleti in se je s tem tudi bahal. A takrat bi le težko našel ustrezen medij, da bi to spravil v javnost – še najbolj izvedljivi možnosti bi bili zasebna projekcija nekaj osebkom, ki bi morali biti resnično brez vsakih zadržkov, ali posojanje videokaset. Pravno bi seveda tudi takrat dejanje imelo posledice, vendar je bila njegova družbena nevarnost zaradi omejitev medijev precej manjša.
Sam sebi se zdim kot starec, ko ugotavljam, kolikšne količine digitalnih posnetkov dogodkov je danes mogoče narediti. V osemdesetih in devetdesetih letih sem se napol poklicno ukvarjal s fotografijo, vendar je moj celotni arhiv dveh desetletij le drobtinica v primerjavi s tem, kar sem poslikal v zadnjega pol leta. In če sem prej moral najti primeren trenutek in kraj, da sem kakšni družbi pokazal nekaj svojih fotografij, je to zdaj že skoraj preveč preprosto. Logična posledica tega dejstva sta povečana količina vsakovrstnega slikovnega gradiva in skorajda neomejena možnost njegove distribucije.
Vrnimo se k pornografiji iz maščevanja. Kaj so pravzaprav razlogi za objavo tovrstnih posnetkov neke osebe, s katero je »avtor« delil takšne intimnosti? Pri omenjenem znancu sem videl, da so bili posnetki nekakšne trofeje, s katerimi se je lahko hvalil. A to še ni pomenilo, da je (vse) te posnetke tudi kazal, ampak je šlo bolj za to, da je lahko svoje bahanje tudi »ustrezno« podkrepil.
Na medmrežju sem naletel tudi na izraz nekonsenzualna pornografija, ki se mi zdi ustreznejši prav zaradi tega, ker razlog za javno objavo posnetkov spolnosti ni le maščevanje – tudi opis znakov tega kaznivega dejanja ne zahteva posebnega motiva pri storilcu, kar maščevanje sicer je. Potrebna sta samo odsotnost soglasja in učinek, da huje prizadene zasebnost oškodovanca/ke.
Motivi poleg maščevanja zajemajo tudi čisto preprosto postavljanje pred vrstniki ali pa celo zabavo. Pri čistem maščevanju je verjetneje, da bo storilec posnetek ciljno pošiljal osebam, pri katerih bo po svojih domnevah dosegel največji in najhitrejši učinek – na elektronsko pošto sorodnikom, prijateljem, partnerjem, sodelavcem, delodajalcu in podobno. Zaradi omejitev družabnih omrežij, ki bi lahko preprečile učinek pri znancih, je namreč distribucija po njih težja. Če storilec posnetke pošlje na opisani način, pa bo učinke svojega dejanja lahko opazoval, kar je tudi cilj maščevalnosti. Za dosego širšega učinka, torej posredovanja takšnega materiala na svetovni splet, bo posnetek praviloma vseboval tudi druge osebne podatke, ki bodo omogočali identifikacijo žrtve – njeno ime, naslov, profil na družabnem omrežju, telefonsko številko itd.
Druga vrsta motivov za objavljanje takšnih posnetkov je povezana s hekerskimi vdori v zasebne datoteke ter delovanjem posameznikov, ki jih zanima zaslužek, in tistih, ki se s svojimi »podvigi« hočejo hvaliti. Ti motivi niti približno niso zanemarljivi. Na znanca sem se namreč spomnil prav ob opazovanju, kako javna je zaradi medmrežja in družabnih omrežij danes podoba vsakega od nas. Zaradi tega ima bahanje danes lahko precej hujše posledice kot nekoč gostilniški pogovor med nekaj okajenimi tipi.Moderna družba tudi na področju seksualnosti ponuja veliko raznolikost. Razvoj, ki zahteva vse večjo specializacijo in raznolikost ponudbe, se kaže tudi pri prostituciji, o čemer s stališča ekonomske teorije prava piše ameriški sodnik in avtor Richard Posner v delu Sex and Reason (Spolnost in razum). Njegova razmišljanja lahko strnem v kratek povzetek, da več ko je prostitutk, bolj se njihova ponudba specializira. Pri pornografiji je k temu pripomogla možnost distribucije, ki je bistveno večja kot pred desetletjem ali malce več, ko video vsebin še ni bilo mogoče tako zlahka spremljati po medmrežju. Pornografska ponudba je tako od dokaj uniformnih osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes razvila ekstremno raznolikost, saj je mogoče legalno spremljati spolnost, razvrščeno po starosti subjektov (iz tega seveda izvzemam inkriminirano otroško pornografijo), po spolnih preferencah in usmeritvah, po kontekstu nastanka posnetkov spolnih dejanj … Tako je eden od segmentov pornografske ponudbe postala tudi pornografija iz maščevanja, objavljena na lastnih spletnih straneh. Zaradi navedenih dejavnikov se ni razvila samo ponudba, temveč tudi povpraševanje po posnetkih in spletnih straneh. Do njih sicer ne boste prišli tako zlahka – leta 2015 sta Google in Microsoft omejila možnost, da bi prek njunih iskalnikov prišli na pornografske strani s takšnimi vsebinami, zadnja leta pa je tudi večina specializiranih spletnih strani morala takšne vsebine odstraniti oziroma so spletne strani kar zaprli.
To pa ne pomeni, da takšnih posnetkov ne boste našli na kateri od popolnoma legalnih spletnih strani, skritih v rubriki amaterski posnetki. Ne s podatki, ki bi omogočali prepoznavnost posameznika, kot pri motivu maščevanja, a gotovo jih je večina posnetih brez soglasja vsaj enega od udeleženih. Danes je namreč izjemno lahko narediti takšen posnetek.
Slovenija je s posebno inkriminacijo takšnega ravnanja med razmeroma redkimi državami – v primerjalnopravnem pregledu v gradivu, ki je spremljalo spremembe zakona so navedene samo Danska, Francija in Združeno kraljestvo. Dejanje je najbolj konkretno opredeljeno v Združenem kraljestvu, kjer so ga uvedli leta 2015. V Združenih državah Amerike, kjer obstaja več različnih ureditev tega področja, je dogajanje dokaj pestro, včasih tudi s tragikomičnimi potezami. Tako je v oddaji o nadlegovanju po internetu ameriški komik (angleškega porekla) John Oliver pokazal primer poskusa, da bi se tak posnetek odstranil s spleta na podlagi tožbe iz naslova avtorskih pravic. Tragikomično pri tem je bilo, da je morala oškodovana oseba za ugotovitev upravičenosti te zahteve posredovati gole fotografije sebe, da se je lahko ugotovilo, da je na posnetku res ona. Kaj takšna zahteva pomeni za žrtev dejanja, verjetno ni treba pojasnjevati (prispevek si lahko ogledate tukaj).
Nekako bi se spodobilo, da bi se razmišljanje v tej kolumni zaključilo z moralnim naukom. Toda zaplet je zaradi morale pravzaprav sploh nastal. Večina storilcev takšnih ravnanj je moških, prav postavljaštvo kot motiv pa je skoraj izključno v moški domeni. Ženska se namreč pri tem kaže kot pasivni objekt moške osvojitve – in to je najbolj nevtralen poudarek, ki ga glede tega lahko oblikujem. Ko se bo pri nas uveljavilo zavedanje, da gre za enakopravno in vzajemno aktivno delovanje, potem tudi potrebe po bahanju ne bo več. S tem pa bo odpadel vsaj del motivov in – če dobro premislim – tudi maščevanja.
Telefoni z možnostjo visokoločljivostnih videoposnetkov namreč ne bodo izginili …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
