Tako imamo v vsakem okolju podano vsaj neko minimalno stopnjo skladnosti v razumevanju dogajanja v našem okolju, ki predstavlja, recimo temu prizmo, skozi katero nato opazujemo in tolmačimo dogodke. Kako se tvori ta podlaga, je vprašanje na katerega lahko najdemo odgovore v številnih teorijah, od klasičnih socioloških do psihoanalitičnih, jezikovnih in kar je še tega. A dejstvo je, da takšna podlaga obstaja in da je njeno perpetuiranje bistven pogoj za delovanje neke družbe, ker vnaša določeno stabilnost v tok dogodkov.
Verjetno je v tem razlog, da se sedaj v medijih in državnih institucijah v ZDA dogajajo stvari, ki me prav vsiljivo spominjajo na prizore po dvorišču begajoče kure z odrezano glavo. Iskanje krivca in krivde za poraz demokratov na volitvah ter reakcije v medijih, dosegajo takšne stopnje absurda, da se celo meni, ki imam precej visok tolerančni prag, zdi, da je zadeva ušla nadzoru. A zadeva je resna v toliko, kolikor vse nas, ki sodimo v zahodno civilizacijsko sfero, izpostavlja posledicam tega dogajanja.
Kmalu po ameriških volitvah (23. novembra 2016) je namreč Evropski parlament sprejel Resolucijo o strateškem komuniciranju EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani. Da je bila resolucija sprejeta tudi pod vtisom ameriških volitev, ni nikakršnega dvoma, saj je odnos med ZDA in EU ena od osrednjih točk resolucije, ki v prvi točki poudarja da »… sovražna propaganda ... ustvarja strateški razkol med evropsko unijo in njenimi severnoameriškimi partnerji«. Tudi čas sprejetja, čeprav je besedilo nastajalo dalj časa, kaže na to, da gre za reakcijo na novice o tem, da naj bi Rusi, kot pravijo dandanes »shekali« ameriške predsedniške volitve in na splošno predstavljali glavno nevarnost sodobnega časa.
Načelno sem tudi navajen zmedenih mednarodnih dokumentov, pri čemer so resolucije katerekoli mednarodne organizacije najbolj tipični primerki. Predvsem zato, ker praviloma niso zavezujoče, kar velja tudi za zgoraj omenjeno resolucijo, ki je lahko kasneje podlaga za zavezujoče ukrepe.
Če se najprej spotaknem ob sami zasnovi, ki meče v isti koš Rusijo in ISIS ter nato napleta o tem, da poteka vojno delovanje zoper EU in njene partnerice (informacijska vojna kot del t. i. hibridne vojne), je zame razvidno, da gre očitno za dokaj počez nametan dokument, ki je v veliki meri rezultat strahu nekdanjih držav Varšavskega pakta in konceptualne zmede Zahoda glede tega, kaj vse sodi pod pojem »vojna proti terorju«. Nasploh je jezik resolucije podoben dokumentom, ki nastajajo v vojnih razmerah in se, tako, kot je to v zadnjih časih pogosto primer, giblje na nevarni meji. Po moji oceni gre za igranje s pojmi, ki imajo lahko resne mednarodne posledice, predvsem, ker se drugi državi očita skorajda vojno delovanje zoper EU – ta pojem pa, čeprav praviloma zajema oborožene spopade, se lahko v prihodnosti razume tudi brez uporabe »pravega« orožja, ker so posledice v informacijski družbi lahko enake ali celo hujše. (o tem obstaja obsežna literatura, dober pregled pa npr. Danilo Türk: Temelji mednarodnega prava, str. 393-408 in 429-440)
A moja težava s to resolucijo se tiče bolj ukrepov, ki posegajo v tiste svoboščine, ki so lastne zahodnim državam, zlasti v svobodo izražanja. Izhodišče resolucije, ki je sicer zadnja v vrsti predhodnih dokumentov, temelji na tezi, da zoper EU in njene partnerje potekajo procesi dezinformiranja in propagande, ki potekajo preko različnih akterjev. Pri tem se posebej izpostavlja ruske »think tanke«, TV postaje in multimedijske platforme. Zadeva se mi zdi komična prav zaradi tega, ker ista sredstva uporabljajo zahodne države, zlasti ZDA, praktično na celotnem planetu, tudi na področju EU in tudi v Republiki Sloveniji (o čemer je bilo že dosti napisanega). Da gre tudi pri tem delovanju za propagando ali informacije, ki so namenjene pristranskemu posredovanju političnih stališč ali pogledov, je verjetno vsem jasno, saj smo bili in smo tega deležni v dobršni meri.
Sam se ne morem upreti spominu na »mitinge resnice«, ustanovitev Yutela in kar je še bilo poskusov, da prebivalce SFRJ dosežejo »prave informacije« ali tisto, kar si je takratna oblast pod to oznako zamišljala. Še zlasti je zabavna v resoluciji poudarjena »Delovna skupina za strateško komuniciranje« (Strategic Communication Task Force), katere namen je, da naj ustvari »on-line« prostor, kjer lahko javnost najde »vrsto orodij za identifikacijo dezinformacij skupaj s pojasnilom, kako delujejo« (33. točka resolucije). Ko sem nato obiskal spletno stran EEAS in stran z odgovori na vprašanja o tem, kako ta Delovna skupina deluje, se nisem mogel upreti razmišljanju, kako podobna je Ministrstvu resnice v Orwellovem 1984.
Resno se mi postavlja vprašanje, ali je to pravi način – ustanavljanje organizacij po vzoru ministrstev za propagando iz totalitarnih režimov. V resoluciji so v uvodnih določbah napisani razlogi, zakaj v sodobni družbi prihaja do vplivov negativne propagande - v točki G je tako dobra ugotovitev, da je k zmanjšanju kakovosti novinarstva prispevala tudi finančna kriza in nastanek novih medijev, to pa je zmanjšalo kritičnost prejemnikov informacij in jih naredilo dojemljive na manipulacije.
In prav v tem je problem in težava … Lahko se naredi še toliko strategij in agencij, ki bodo sporočale »prave« informacije, vendar brez resnih sprememb v blagostanju in perspektivah, ki so za ljudi ključne, bodo ti iskali in tudi našli odgovore na vprašanje, kdo je kriv za njihovo bedo. In ti odgovori so pri večini zelo enostavni, ker jih takšne pač želimo. Žal pa praviloma vodijo v tragedijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
