Zadnji primer pri Kazenskem zakoniku, kjer se navaja statut Mednarodnega kazenskega sodišča je samo zadnji, še zdaleč pa ne edini. Tako se nehote vzbudi vtis, da zakonodaja ni suverena pravica in dolžnost slovenskega ljudstva.
Namen tega prispevka ni ugotavljanje, ali ta argument drži, torej ali dejansko obstaja zaveza države Slovenije za takšno spremembo, temveč tisto kar je z argumentacijskega vidika sporno in sicer uporaba argumenta superiornosti (1) pri spremembah nacionalne zakonodaje. Takšne argumentacije je bilo v zadnjem času vse preveč, zlasti takrat, ko so bili predlagatelji soočeni z kritiko tako strokovne, kot tudi laične javnosti.
Zakon kot splošni pravni akt namreč ni zgolj dejanje oblastnega posega v tkivo družbenih odnosov za dosego nekega poljubnega političnega cilja. Res je, da naše dojemanje prava dostikrat ustreza takšni zasnovi zaradi tega, ker smo se rodili, odrasli in živimo v državno organizirani skupnosti, kjer je država kot organizacija tudi nosilec "zakonodajne" oblasti. Pravo vidimo predvsem kot predpise, čeprav je slednje že od samih začetkov predvsem tisti sklop pravil, ki omogočajo koordinacijo in koeksistenco ljudi v skupnosti, ne da bi pri tem nastopala vzpostavljena država. Pravo je vedno bilo tesno povezano z drugimi (sedaj ločenimi) normativnimi sistemi morale, običajev, ki so skupaj s pravom tvorili normativni kompleks.
Pozitivno pravo danes prevzema nase tudi funkcijo povezovanja v družbi, ki se, zaradi razpada tradicije in enotnih moralnih gledanj ne more več opirati na te „stare“ integracijske dejavnike. Ali lahko to funkcijo tudi ustrezno izvršuje, pa je odvisno ne samo od postavljenosti, temveč tudi od njegove legitimnosti, ki ne pomeni le legitimnosti sprejemanja zakonov, temveč tudi zagotavljanja njihove sprejemljivosti pri pravnih adresatih, ki pravila v idealnem primeru internalizirajo. Ta sprejemljivost pa se zahteva ravno od družbe tukaj in zdaj in ne od idealno zamišljenih pripadnikov neke „mednarodne družbe“.
V skladu s tem razumevanjem je tudi jasno, da nas odgovornosti, da so zakoni oblikovani družbi primerno, ne odveže prestavljanje te odgovornosti v mednarodno pravno areno. Douzinas pravi, da se je uveljavilo prepričanje, da rešitev leži v mednarodnih institucijah. Torej, čeprav je Bog mrtev, imamo zato vsaj mednarodno pravo. Ta projekcija pomeni samo prekladanje težav v mednarodno sfero, ki je po svoji praksi še bolj odprt in negotov teren.
Zdi se, da se v slovenski zakonodaji vse bolj uveljavlja „mednarodni ideal prava“, ki daje politični zakonodaji možnost opravičevanja regulativnih posegov. Skorajda vse spremembe v slovenski zakonodaji se v zadnjem času izvajajo s ciljem usklajevanja z evropskim pravom ali tudi evropskimi standardi. Včasih popolnoma nekritično in brez vnaprejšnje javne razprave, kar dojemam kot svojevrstno nevarnost utopitve določenih nacionalnih posebnosti v vprašljivi enotnosti Evrope.
In če uspe z zakoni, se kaj kmalu zgodi, da se v imenu odpravljanja posebnosti slovenske pravne ureditve, začne spreminjati tudi tisti akt, ki ne pomeni samo pravnega akta v ožjem smislu, temveč tudi listino, ki personificira skupne ideale določene državno organizirane skupnosti – Ustave. Na Zahodu poudarjanje lastne nacionalne samobitnosti in „samourejenosti“ nima takšnega pomena, zato se ta problem ne pojavlja tako izrazito. Za Slovenijo, kjer se nacionalna samozavest (predvsem kot prevzemanje odgovornosti za svojo prihodnost, ki si jo moramo ustvariti sami) šele oblikuje, pa ima to poseben pomen.
Če povzamem, uporaba argumenta, da je sprememba ali uveljavitev novega zakona potrebna, ker to zahteva nek „višji“ ali „mednarodni“ akt, nikakor ni dovolj. Vsak zakon mora imeti svoje korenine v razumevanju in sprejemanju tiste družbe, katere razmerja bo uredil. Prestati mora „preve(t)ritev“ tako strokovne kot tudi splošne javnosti in kar je še bolj pomembno, le s takšnim pristopom je možno doseči njegovo trajnost, ki je ključni element pravne varnosti. Pri tem pa si je potrebno vzeti čas in razumeti, da smo za lastno pravo odgovorni sami.
Ne pozabimo, da je že Locke rekel, da je potrebno zakone pisati tako, kot da bodo veljali sto let. In sedaj naštejte na pamet 10 zakonov, ki v zadnjih 16 letih niso doživeli sprememb ali pa najdite pet takšnih, ki v gradivu nimajo nikjer omenjene Evrope.
(1) To oznako uporabljam pogojno, ker nacionalna zakonodaja načelno nima višjega akta kot je (njena) ustava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
