V navedeni zadevi se je s svojim ločenim mnenjem dotaknil po moji oceni izredno pomembne, skoraj pereče problematike prakse v kazenskih zadevah, in sicer presojanja dejstev in dokazne podlage v kazenskem postopku. V slovenski teoriji prava je problematika pravne argumentacije precej obdelana in temelji predvsem na monumentalnem prispevku drugega ustavnega sodnika, akademika prof. dr. Marijana Pavčnika, ki pa po naravi stvari ne rešuje vprašanj dokazov v pravnih postopkih. Tisto, kar spada v nauk o dejstvih in dokazih, je sodna praksa pogosto obravnavala v sklopu okoliščine fait accompli, ne pa kot nekaj, kar bi primarno razčistila že akademsko zasnovana teorija. Mogoče sem v tem mnenju osamljen, toda dokazno kazensko pravo si je pozornost pridobilo šele pred časom, pa čeprav gre za nekaj, s čimer se mora spopasti vsak, ki deluje v kazenskem pravu, še zlasti sodnik.
O čem torej teče beseda v navedenem ločenem mnenju ustavnega sodnika ddr. Jakliča? Gre za problematiko tako imenovanih indičnih sodb, torej sodb, ki ne temeljijo na neposrednih, temveč posrednih dokazih. Pri teh indicih se na podlagi znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva. Primer takšnega neobstoja neposrednih dokazov pri kaznivem dejanju umora opisuje sodba Vrhovnega sodišča Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 (o njej še v nadaljevanju):
»V konkretni kazenski zadevi sodišče ni razpolagalo z dokazi, ki bi obtoženega neposredno obremenjevali, saj obtoženemu ni bila zasežena pištola, s katero je dejanje bilo storjeno, na kraju dejanja niso bile najdene prstne sledi ali kakršnekoli druge biološke sledi, ki bi ga obremenjevale, nihče pa obtoženca pri dejanju tudi ni videl (žrtve - oškodovanci so mrtvi, neposrednih prič dejanja ni bilo).«
Ob neobstoju neposrednih dokazov je jasno, da sta delo in presoja ključnih dejstev še posebej težavna, zlasti ker je glede glavnih dejstev in dogajanja treba doseči za obsodbo potrebno stopnjo gotovosti. V nasprotnem primeru je treba slediti načelu in dubio pro reo in obtoženega oprostiti.
V konkretni odločitvi Ustavnega sodišča je pritožnik uveljavljal prav to, da mu je bila izrečena sodba, ki je temeljila na indicih, in da je bila s tem kršena domneva nedolžnosti – pravica iz 27. člena Ustave RS. Jaklič je zapisal, da bi moralo sodišče po tem, ko bi ugotovilo, ali gre res za indično sodbo, »ugrizniti v kislo jabolko in presojati tudi nadaljnje vprašanje – v katerih kontekstih in do katere mere indične sodbe še zadostijo oziroma več ne zadostijo temeljni ustavni vsebini iz 27. člena Ustave«. Pri tem opozarja, da se Ustavno sodišče ni prvič srečalo s tem problemom, in citira njegovo odločitev Up-373/14, v kateri je v obrazložitvi navedlo med drugim:
»Ustavno sodišče doslej še ni oblikovalo ustavnopravnih standardov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost zatrjevane kršitve … Če bi Ustavno sodišče sprejelo izhodiščno stališče, da je indična sodba sicer lahko dopustna, pa bi se takoj zastavila nadaljnja vprašanja o tem, kako daleč je posamezna sodba lahko indična, kaj mora biti v takem primeru zajeto v opisu kaznivega dejanja, kako daleč morajo biti konkretizirana dejstva, na obstoj katerih sodišče logično sklepa iz dokazanih drugih dejstev, potem ko izključi vse mogoče drugačne logične sklepe.«
V »redni« sodni praksi je bilo na temo posrednih dokazov sicer izdanih več odločitev, vendar bi ustavnopravni standardi, ki bi jih oblikovalo Ustavno sodišče, bistveno prispevali tudi v segmentu ugotavljanja dejanskega stanja, ki je zaradi institucionalnih značilnosti našega sodnega sistema večkrat potisnjeno ob rob.
Osebno se mi zdi, da je zadeva Kp 4/2006, v kateri je Vrhovno sodišče v primeru indičnih sodb zavzelo odločno stališče in postavilo nekakšen razlagalni standard, za prakso verjetno ena najpomembnejših odločitev. Ne bi pa si upal trditi, da so v tej zadevi določeni kriteriji v nadaljnji sodni praksi vedno dosledno udejanjeni. Jedro citirane odločitve je namreč izjava:
»Če sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, bo izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje.« (Poudarki M. J.)
Če res na kratko povzamem: obsodilna sodba je ob neobstoju neposrednih dokazov mogoča le, če so posredni dokazi nedvoumni oziroma ne omogočajo različnih interpretacij in tvorijo sklenjen krog. V nasprotnem primeru, če sledimo napisanemu, je oprostilna sodba nujna. Vprašanje je, ali je to napotilo v sodni praksi tudi dosledno upoštevano, ker so njegove zahteve vendarle postavljene precej visoko za običajen »material«, ki ga policija, tožilci in izpeljan postopek preiskave zagotovijo razpravljajočemu sodniku ali senatu.
Naj se mi ne zameri, če postavim dokaj smelo tezo, da je redno sodstvo pogosto začelo sprejemati odločnejše rešitve, ki so bile tudi v nasprotju z aspiracijami organov pregona, takrat, ko sta izhodišče za to dali Ustavno sodišče ali ESČP. Navsezadnje bi jasna opredelitev Ustavnega sodišča glede parametrov, ki jih je v prej opisanem ločenem mnenju nakazal ddr. Jaklič, prvostopenjskemu sodniku dala dodatno metodološko orodje in podporo za odločitve v primerih, v katerih obtožba sloni na posrednih dokazih. In ve se, da je pri odločanju na prvi stopnji, kjer je v ospredju dejansko stanje, sodniku vsaka pomoč dobrodošla.
Upam, da bo Ustavno sodišče v to kislo jabolko vendarle kdaj ugriznilo. Kisla jabolka so tako ali tako odlična za zdravje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
