Na popularno nemško pevko Neno me veže prav poseben spomin. Njen album Fragezeihen (Vprašaj) je bil ena od dveh kaset, ki sem jih poslušal v času, ko sem služil svojih šest mesecev v Zaščitni enoti milice (ZEM), daljnega leta 1984 (sic!). Imel sem poceni kopijo Walkmana in poleg omenjene v žepu še kaseto slovenske skupine Videosex. Obe kaseti sem vrtel, dokler so pač trajale baterije, in seveda največkrat prav tam, kjer ne bi smel. Še zdaj, če slišim kako skladbo s teh albumov, se spomnim na Rožno dolino in stražo pred vilo, danes bi rekli varovane osebe.
Možakar, ker o mrtvih pač ni lepo govoriti kaj slabega, naj ostane neimenovan. Bil je pravzaprav izjema od pravila, ker so bili ostali »varovanci« večinoma zelo prijetne osebe. Moj »varovanec« pa je bil znan po tem, da ni prav rad videl miličnikov, ki so postopali pred njegovim prebivališčem, in po legendi, ki je krožila med posadko, si lahko dočakal tudi kako vedro hladne vode, če si bil opažen in v dometu. Zato smo se trudili ostajati izven dometa, še zlasti pozimi. Kakorkoli že, prijazna soseda je imela za nas mladeniče priprta vrata veže, kamor si se lahko zatekel pred dežjem, pogledom varovanca in njegovim vedrom. Tam je torej, ob zvokih zgoraj omenjene glasbe, praviloma potekala moja šesturna izmena. Seveda je bilo to prepovedano in disciplinska kršitev itd., a takrat še nihče ni prav resno razmišljal o atentatih, terorizmu in podobnih rečeh. No, vsaj jaz, pri svojih dvajsetih letih, ne. Pa tudi sicer bi s svojo takratno pokalico lahko zgolj zganjal kak hrup, kaj več škode ali koristi ne bi bilo.
Takrat si ne bi mislil, da bo Nenina najbolj znana pesem, 99 Luftballons (99 zračnih balonov), skoraj 40 let kasneje imela skorajda preroško vrednost. Če povzamem besedilo, se glasi nekako takole: nekega dne se je na nebu pojavilo 99 balonov, in ko so jih ljudje zagledali, so jih imeli za zunajzemeljska bitja in takoj nanje poslali lovska letala, prevzetni piloti pa so takoj začeli streljati nanje. Še bolj preroško zveni kitica, ki se povzeta glasi nekako takole: zbralo se je 99 ministrov za vojno, ki so se imeli za zelo pametne, zavohali so bogat plen, začeli kričati »Vojna« in želeli oblast.
Dogajanje z baloni, ki se je odvijalo pred kratkim v ZDA, tako nenavadno spominja na ta tekst, ki je opozarjal na nesmiselnost vojne in posledice neumnih odločitev, da je skorajda neverjetno. Za tiste, ki so dovolj pametni, da se brigajo za svoja posla, in ne za dogajanje po svetu, naj dogajanje kratko povzamem.
Konec januarja je bil opažen neznan večji balon, ki je na večji višini vstopil v ameriški zračni prostor. Enaintridesetega januarja je priletel nad ozemlje osrednjih ZDA, natančneje nad severni Idaho. Prvega februarja je bil o tem obveščen predsednik Biden, za zadevo so izvedeli mediji in sprožil se je plaz ugibanj, novinarskih in političnih komentarjev o tem, ali gre za kitajski vohunski balon, ocen, kakšna je ogroženost ZDA, obtoževanja Kitajske in zahtev po vojaškem posredovanju in sestrelitvi balona. Medijski in politični cirkus je potekal vse do 4. februarja, ko so balon končno sestrelili z najboljšim (in najdražjim) lovskim letalom ZDA, F-22 Raptor. Sledil je še divji lov z vojaškimi sredstvi na vse možne neznane leteče predmete, ki so jih nazadnje Američani sestrelili, skupaj šteto štiri. Za vse »objekte« se je ugotovilo, da resnične vojaške, vohunske ali podobne nevarnosti niso predstavljali. Nekaterih niso niti prepoznali, pa je bila posledica enaka. Za enega izmed objektov se je nato, recimo, ugotovilo, da gre najverjetneje za balon, ki ga je uporabljalo neko amatersko društvo, ki za zabavo spušča takšne balone v zrak in z njimi zbira meteorološke podatke.
Nekdo je za ta zadnji primer izračunal vrednost sestrelitve tega balona, ki je stal nekje od 30 do 100 dolarjev. Sestreljen je bil z raketo, ki je bila vredna slabega pol milijona dolarjev, in da je komedija še večja, je ena od takšnih raket balon celo zgrešila. Če se izračunajo še stroški letov skupno šestih letal, ki so sodelovala v »akciji«, je samo ta dogodek stal okoli 2 milijona dolarjev. No, posledica tega kitajskega in drugih balonov so odkriti pogovori o pravi vojni s Kitajsko (leta 2025 ali 2027), kar dokaj javno razglašujejo nekateri vojaški poveljniki v ZDA, politične zahteve po povečanju proračuna za obrambo ZDA itd. Baloni sami so, kot vedno pri takšnih dogodkih, počasi izginili iz javne razprave, a drugo je ostalo.
Kdo bi zamahnil z roko in rekel, da vsi vemo, da Američani niso čisto pri pravi. To je seveda res, a takšne ameriške, dobesedno histerične in emotivne reakcije oblasti, ki bi jih prej pripisali kakšnemu otroku iz vrtca, dobivajo domovinsko pravico tudi v Evropi. Na določen način je to celo mogoče razumeti, čustvene reakcije so pristne in neposredne. V tej naši družbi so, tako bi si upal trditi, celo osrednji moment družbenega življenja. Čemu drugemu kot pozitivnemu ali negativnemu čustvenemu odzivu so namenjene recimo objave na družabnih omrežjih? Slike muc in kužkov, pa trpečih posameznikov, skupin in naravnih katastrof, da ne naštevam dalje.
Težava urejanja skupnega življenja je, da ne more in ne sme temeljiti pretežno na čustvenih reakcijah. Še zlasti pri pravu, ki ni nič drugega kot racionalno krotenje moči, ki je bistvo oblasti. Kot pravi akademik Kranjc v svojem prispevku o latinskem reku Aequam memento rebus in arduis servare mentem, čustva prevladujejo, dokler se človek ne nauči racionalizirati in dogodke umeščati v širši kontekst.[1] Za sodnika, upravnega uradnika itd. naj velja, tako Kranjc, da če bo pustil, da ga pri sprejemanju odločitev vodijo čustva, se bo to slabo končalo za stranko in za pravni red.
Problem moderne politike je, da se je iz na videz dolgočasnega parlamentiranja, razpravljanja v postopkih sprejemanja splošnih odločitev spremenila v predstave, katerih cilj je predvsem izzivanje čustvenih odzivov in reakcij. Le te namreč omogočajo ponovno izvolitev, ker, pošteno rečeno, kdo še danes sploh bere programe političnih strank. Pomembneje je, kakšna je podoba in nastop političnih kandidatov.
Še večji problem predstavljajo krizne situacije, kot jih je bilo v zadnjih desetletjih kar nekaj. Nepremišljenost oblastnih reakcij na finančno krizo konec prvega desetletja 21. stoletja (vsi se verjetno spomnimo ZUJF-a), ukrepov v pretekli pandemiji in seveda potez, ki jih tako nacionalna kot evropska oblast vleče ob sedanji krizi – vojni v Ukrajini, ima dolgoročne posledice. In ta nepremišljenost ima svoj vzrok prav v pretirano čustveni reakciji, ki je bila temelj sprejemanja političnih in posledično pravnih odločitev. Šele potek časa je omogočil racionalen uvid in nato odpravljanje posledic, recimo z odločitvami ustavnega in rednih sodišč. Nihče ne trdi, da ne smemo imeti čustev, niti ne, da jih je treba zatreti v sebi. Če se vrnem k akademiku Kranjcu, gre za vprašanje razmerja med čustvi in razumom. Življenje brez čustev bi bilo pusto in dolgočasno, brez razuma pa nepredvidljivo in nevarno, pravi Kranjc.
Pri tem se je treba zavedati, da je čustvena reakcija toliko večja, kolikor večji in močnejši je impulz, ki jo je povzročil. Impulz, ki zadeva samo eksistenco, kot je recimo vojna, povzroči toliko burnejšo reakcijo in s tem tudi večjo odsotnost razumnih odločitev ali, če želite, več nerazumnih odločitev. Ko se potem zbudimo iz tega, je lahko že prepozno. Kot pravi na koncu pesmi Nena, če povzamem tekst, na koncu vojne ni bilo prostora za zmagovalce, ni bilo več ministrov za vojno in svet je bil v ruševinah – in to vse zaradi navadnih balonov.
Opomba:
[1] Pomni, da je treba v težavah ohraniti ravnodušnost, Pravna praksa, št. 48, 2022, str. 34.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
