Moje razmišljanje o tem me je privedlo do zaključka, da je ta prevoj dokaj izražen skozi razumevanje in dojemanje posameznikove svobode z vsemi posledicami, ki jih prinaša. Ni sporno, da je razvoj na evropskem prostoru privedel po drugi svetovni vojni do rešitev, ki so imele trdno podlago v želji, da se grozote druge svetovne vojne ne bi ponovile. Nenavsezadnje, nastanek EU se še danes pojasnjuje s takšnim (vrednostnim, političnim, celo geografskim) izhodiščem. Marsikaj je, prav zaradi tega, bilo mogoče adaptirati v sistemih, za katere se še pred to vojno, tega ni bilo možno zamišljati. Zmagovalne ideologije so se zato tudi same morale adaptirati, bodisi v »pozitivno« ali »negativno« smer, medtem ko so poražene morale izginiti iz prizorišča.
Danes, tako se mi zdi, najprej izhajamo iz stališča, da se na evropskih tleh nikoli več ne bodo ponovili spopadi, ki jih je Evropa v svoji zgodovini doživela toliko, kot verjetno nikjer drugje. Ta osrednji občutek, v katerega nihče pravzaprav ne dvomi oz. se ga pogosto niti ne zaveda, je gotovo podlaga, na katero je potrebno računati. Odsotnost jasnega zavedanja te možnosti, omogoča razvoj nestrpnosti in netolerance, to pa ima dolgoročno slabe posledice. Navadili smo se tudi na vzpostavljene mednarodne institucije in dojemamo kot samoumevno, da bodo na evropskih tleh preprečevali morebitne nacionalne izpade ali vsaj omogočale enakopravnost vseh, ki se podrejajo temu skupnemu redu. Iz takšne slike ni daleč do prepričanja, da se lahko vloga (nacionalne) države zmanjša na minimalno raven in se lahko celota bivanja bolj prepusti posameznikom in njihovi svobodi.
Prav razumevanje slednje je v evropskih družbah, še zlasti pa slovenski, izredno problematično. Že pri osnovnem, torej, kje so meje človekove svobode, malokdo razume, da se ta konča na meji svobode sočloveka oz. kot naj bi to rekel O.W. Holmes: »Vaša svoboda se konča na konici mojega nosu« ali kot to določa naša ustava v 3.odst. 15. čl »… so (pravice) omejene (samo) s pravicami drugih …« in je tako toleranca in spoštovanje svobode drugega osnova sobivanja. Še bolj je pomembno to, da se ne dojema, da svoboda zajema tudi določeno stopnjo ali celo veliko stopnjo osebnega tveganja in posledično visoko ceno, ki pa se je ne zavedamo, prav iz zgoraj navedenih razlogov. Zagotavljanje osebne varnosti, ki jo ponuja država je tako prvi del cene, ki jo moramo plačati
Še bolj je pomembno to, da svoboda prinaša tudi veliko stopnjo negotovosti, za katero je vprašljivo, ali smo jo pripravljeni sprejeti. Ta moment negotovosti blažijo prav instituti, ki jih daje t.i. socialna država – od brezplačnega šolstva, zdravstva, pokojnin, socialne pomoči in podobnega – instituti, ki vstopijo v ospredje takrat, ko gre v naši osebni svobodi nekaj narobe. Slednji so produkt zgodovine in njenih izkušenj, kar pa seveda ne pomeni, da so že iz tega razloga večni in nespremenljivi.
Ob obstoju teh inštrumentov, ki jih ne zaznavamo, dokler sami ne pridemo v stisko, je seveda lahko govoriti o bremenu, ki ga predstavljajo. Podobno, kot lahkomiselno ravnamo z življenjem, dokler ne spoznamo, da bo tudi to prešlo in, kako ranljivo je pravzaprav.
Prav z negotovostjo, ki jo prinaša svoboda, se po sodobnem dojemanju želi doseči boljše učinke. Negotovost naj bi generirala tudi odgovornost in zavedanje o možnih posledicah, s tem pa tudi pripravljenost za boljšo organizacijo življenja, večjo stopnjo osebnega zavzemanja in podobno. Sam nisem najbolj prepričan, da to resnično deluje, predvsem zaradi tega, ker ima občutek negotovosti pogosto za posledico prav obratne učinke – ohromljenost in (za Slovence še posebej značilno) vdanost v usodo in obup, pa tudi zaradi tega, ker lastno zavzemanje, pridnost, delavnost in kar je še tega nimajo nikakršnega pomena, če deluješ v okviru in si odvisen od interesov drugega.
A sam sem rojen na blazini 20. stoletja, kaj pa jaz vem …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
