Iz moje perspektive so namreč novosti, ki jih uvajajo te spremembe prav tiste, ki (končno) v ozir jemljejo tudi delo kazenskih sodnikov. V tem smislu ocenjujem, da gre za pravzaprav prvo takšno spremembo po uvedbi skrajšanih postopkov pred okrajnimi sodišči, za te spremembe pa je bil, po moji oceni, že res skrajni čas.
Pri prebiranju materialij ob sprejemu zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP, predvsem poročilu oz. natančneje »Oceni stanja in razlogih za sprejem zakona« sem z veseljem ugotovil, da je končno tudi v formalnem smislu dobila veljavo raziskava dr. Marka Bošnjaka s sodelavci »Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov«, saj jo navedena ocena izrecno navaja, zlasti pa povzema njene sklepne ugotovitve, ki jih tukaj zaradi obsega ne navajam (glej Pravna praksa 36/2004). Pomembnost tega dejstva je namreč predvsem v prepoznavi organizacijsko tehničnih vidikov dela kazenskih sodnikov, ki so bili, tako kot pravzaprav v vseh poklicih v Sloveniji, dokaj zapostavljeni.
Če se malce obregnem ob to ugotovitev; dejstvo je, da Slovenci dokaj sumničavo gledamo na pragmatične rešitve in se mi je, odkar delam, vedno zdelo, da imamo raje delo po principu »zakaj bi bilo preprosto, če je lahko komplicirano«. Preproste in pragmatične rešitve namreč našim ljudem predstavljajo nekaj profanega, banalnega in imajo zato praviloma raje take bolj bogate, baročne ali skorajda mučeniške rešitve, ki nato vse obsijejo z nekim, bog ve od koga pridobljenim dojemanjem veličine in poduhovljenosti.
Sploh ne dvomim, da če bi nekdo v tem konkretnem primeru navedel, recimo za uvedbo dogovora med tožilci in obdolženim, argumente, ki bi se glasili : » da je primarni interes sodnikov, da sprejmejo takšen dogovor, ta, da se lahko gre po njihovem zatrpanem koledarju dalje in da večina sodnikov preprosto nima časa, da sodi vsak primer, ki pride mimo njihovih vrat« ali pa » tožilci so prav tako obremenjeni s svojimi rokovniki. Natrpani rokovniki pomenijo, da je osebje tožilstva preobremenjeno. Dogovori omogočajo, da se omili breme količine zadev tožilskega osebja, saj so hitrejši in zahtevajo manj dela in tudi manj obremenjujejo tožilski proračun«, bi hitro imeli v slovenski javnosti debate o tem, ali sploh gre za veljavne motive sodnikov in tožilcev. Pa vendarle so to argumenti, ki jih popolnoma prostodušno navaja ameriška literatura ( Bergman Paul & Sara J. Bergman: The Criminal Law Handbook).
Podobno bi delovala ugotovitev, navedena v referenčni knjigi Kamisar, LaFave, Israel: »Modern Criminal Procedure«, da bi padec iz 90%, kolikor je rešenih kazenskih zadev v ZDA s dogovorom o krivdi (»plea bargain« ) na 80%, zahteval podvojitev sodnega osebja in sodnih kapacitet od sodnikov do zapisnikarjev, porotnikov ali sodnih dvoran. Tega po mojem pri nas ne bi »pogoltnil« nihče, tudi zaradi tega, ker gre pri vseh sodnih postopkih in delu tožilcev, odvetnikov in sodnikov za intelektualno delo (torej delo, ki se večinoma opravi znotraj sive materije v glavah izvajalcev), to pa pri nas še vedno nima prave cene. Zato se poskuša to delo spremeniti v nekaj oprijemljivega – beri pisanega, od tod pa tudi gore papirja, ki nastajajo in jih imamo Slovenci tako radi.
Tudi če se zmrdujemo nad Američani (kar, to moramo priznati, radi počnemo) pa so do podobnih ugotovitev, kakor izhaja tako iz gradiva ob sprejetju tega zakona, kot tudi iz literature, ki jo sam poznam, prišli skorajda vsi v našem kulturnem in civilizacijskem krogu. Še najbolj všeč mi je zato nemški pristop, ki za uvajanje dogovora med obdolženim in tožilcem/sodiščem, sploh ni potreboval sprememb kazenskega postopka, ampak je za to poskrbela sodna praksa sama (o tem razen v omenjenem gradivu eksplicitno nemški sodnik Föhrig v »Kleines Strafrichter-Brevier«, str. 30 in nasl.) In Nemcem, po naših stereotipih, verjetno ne moremo očitati banalnosti ali profanosti.
Mogoče je stvar najbolje opisal moj spoštovani kolega, priznan pravni strokovnjak, ki je naš kazenski postopek pred spremembami opisal na tak način: »Je podobno, kot bi vam pripeljali na dvorišče 7 ton premoga in vam dali čajno žličko, da ga odnesete v klet. Pri tem pa seveda v klet ne morete iti kar takoj, temveč morate še ene dvakrat obkrožiti stavbo in skakati po eni nogi (povzeto prosto po spominu)«.
Uvedba tako dogovora, kot tudi drugih oblik sumarnih postopkov s temi spremembami nam bo, če sledim tej priliki, dala malo večjo lopato za ta premog, Določene organizacijske spremembe, zlasti ukrepi, ki bodo omogočali večjo navzočnost obdolžencev in prič, bi morali tudi odpraviti pot okoli stavbe in skakanje po eni nogi. Potem bomo lahko stvari res počistili. Mogoče celo do te mere, da ne bomo imeli delovnih mest še doma, kot je to sedaj praksa.
Čeprav (pa bom zaradi varnosti ostal pri tej zgodbi), se močno bojim, da bomo na ročaj te lopate morali verjetno zavezati kak trakec ali jo okrancljati na poseben način ali kaj pa vem… si bo gotovo še kdo kaj izmislil, da ne bi bilo preveč preprosto in hitro.
PS.
In še enkrat: »Preprosto« ni »banalno«! A o tem kdaj drugič
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
