Tega citata se pogosto spomnim, ko spremljam, bodisi neposredno ali posredno tiste kazenske postopke, pri katerih obtožba temelji na prikritih preiskovalnih ukrepih ali po domače povedano na delovanju tajnih delavcev, prisluhih, sledenjih, navideznih odkupih, videoposnetkih in kar je še takega v teh primerih.
Ugotavljanje materialne resnice je v kazenskem postopku že dodobra obdelan problem in ko to rečem, ne mislim samo kot tema znanstvenih razprav, temveč kot dejanska težava. Neponovljivost nekega zgodovinskega dogodka in podobno, posredne zaznave in tako dalje, vse to je tisto, kar pri oblikovanju vedenja o tem, kar se je v resnici zgodilo, predstavlja težavnost, zaradi katere se je sploh oblikovalo kazensko procesno pravo.
Dejstvo je, da je z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, oz. njihovih izsledkov oz. ugotovitev, ta vpogled v dejansko kriminalno dogajanje lažji. Poenostavljeno povedano, gre skorajda za »neposredni prenos« nekega kaznivega dejanja v procesni prostor, saj se nam z ogledom videoposnetkov, poslušanjem pogovorov vpletenih in fotografijami zelo plastično postavi pred oči, kaj in kako se je nekaj odvijalo oz. kako je potekalo kaznivo dejanje in kdo so bili tisti, ki so pri njemu sodelovali. Takšnega »luksuza« običajno v dokaznem postopku nimamo, ker so vse zaznave ex post facto in si ji je potrebno sliko o dogajanju šele ustvariti.
Te zadeve so seveda skrajno zanimive tudi za širšo in nestrokovno javnost. Čeprav seveda, razen v redkih primerih, javnost ne vidi dejanskih posnetkov dogajanja oz. tistega kar vidimo in poslušamo na obravnavi, je vendarle na tak ali drugačen način seznanjena z »in flagranti« zalotenim storilcem in njegovim dejanjem.
Vendar, zadeva je podobna kot pri »Big Brotherju«, pri čemer nikakor ne gre za popolnoma nedolžno primerjavo. Kot je »realna« odslikava življenja v tej popularni oddaji v njenih številnih različicah, tako »realna« je tudi njena kazenskopravna različica. Ta »realnost« je pogojena z motivi, ki so z običajnim življenjem bistveno manj povezani in delovanje ljudi v takšnem, z generiranimi motivi povzročenim okoljem, prav tako ne ustreza v popolnosti običajnemu teku dogodkov.
Kazensko pravo je seveda to nevarnost spoznalo že zelo zgodaj in imamo tako v Zakonu o kazenskem postopku jasno določilo, da se ne sme pri tajnem delovanju, izzivati kriminalne dejavnosti. Postavlja tudi relativno velik vstopni prag za uporabo takšnega delovanja; namreč stopnjo »utemeljenih razlogov za sum«, ki se, tako praksa, močno približuje standardu »utemeljenega suma«.
Ker je, kot sem že povedal, dokazni postopek, zaradi dokaj natančno in podrobno fiksiranih dokazov, bistveno lažji kot sicer v postopkih, kjer taka sredstva niso bila uporabljena (pri čemer puščam ob strani, da je zaradi bistveno obsežnejših spisov delo sodnika pri pisanju sodbe težje), je v praksi težava zgolj v banalnostih kot so razpoložljivost in kvaliteta audio vizualne tehnike v sodnih dvoranah. Ti dokazi se lahko tako izvedejo dokaj hitro, običajno tudi ni ne vem koliko prič, skratka, če je vse v redu, je ta del postopka stvar obravnavnega dneva ali dveh.
Bistveno večji problem pa so okoliščine, pogoji in začetek oz. nastanek tega »neposrednega prenosa«. Ugotavljanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo teh ukrepov, ali je bil podan zadosten, zakonsko predviden prag za njih, ali je bilo izvajanje v skladu s pravili in podobno, to pa je tisto, kar takšne postopke resnično zaplete in kar večina ljudi, zlasti laična javnost, težko sprejema. Še huje, ker se pri tem postavlja pod vprašaj korektnost policijskega delovanja, so tudi predstavniki policije, ko morajo utemeljevati in dokazovati, da je bilo storjeno vse po pravilih, dokaj vznejevoljeni, da uporabim mili izraz. Ker so v teh primerih postavljeni na drugo stran, in morajo oni odgovarjati in se braniti, jih seveda kot človek in bivši policist razumem, a vidi se, da na to vlogo niso najbolje pripravljeni.
A tako pač pri teh postopkih je, na eni strani je s tem vpogledom v dogajanje olajšan spoznavni proces, na drugi strani je sodišče tisto, ki mora skrbeti, da ta sredstva niso uporabljena kar počez. Ker skušnjava je tudi pri organih pregona lahko zelo velika. V tem smislu smo seveda v Sloveniji dokaj na začetku in je težava tudi v tem, ker se praktično pri vsaki zadevi, kjer se ta sredstva uporabijo, naleti na nekaj, za kar je potrebno najti novo rešitev. Se recimo, ko brskam po tuji literaturi, včasih kar hahljam, ko berem, kaj vse so si v drugih državah že izmislili in kako so tamkajšnja sodišča in Evropsko sodišče za človekove pravice ravnala v teh primerih. A o tem kdaj drugič.
Osnovno pri tem dogajanju je, tako kot vedno v kazenskem pravu, tudi policiji, beri državi, postaviti meje, do koder še lahko posega v normalni potek življenja posameznikov. Tega nikoli ne smemo pozabiti.
Če bomo, potem bomo nekoč vsi nastopajoči v Big Brotherju. In da uporabim ameriški izrek: »Not my idea of Fun«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
