Če pustim ob strani, da sem precejšen skeptik, kar se tiče ideje, da konkurenca nujno generira najboljše rešitve oz. da gre pri iskanju najboljšega, zgolj za konkurenco idej od katerih si le ena lahko lasti predikat edine in zveličavne Resnice, ki se nam razkrije z bolj ali manj artikulirano oz. osmišljeno izbiro posameznikov, mi je boj za mesta v parlamentu pravzaprav še vedno, kljub temu, da je zaradi ideološko izvotljenih oz. vsaj nejasnih programov to že v osnovi relativizirano, na nek način sprejemljiv oz, ga sprejemam v smislu, »kaj pa č'mo«. Pri konkurenci pred volitvami gre vendarle za prepričevanje in je pravzaprav nujno, da je takšno prepričevanje enostransko, slepo, naivno, zavajajoče ali pa preprosto, celo bedasto.
Kar je pravzaprav jasno že nekaj časa in glede tega ni več nobene dileme je , da nikjer, še zlasti pa v slovenski družbi, volitve niso namenjene formiranju telesa, ki bo v najširši možni meri oblikovalo odločitve o skupnem življenju in s tem ob svoji sestavi jamčilo tudi za sprejemljivost teh odločitev pri tistih, ki se jih odločitve tičejo. Parlament - zakonodajna oblast ni cilj teh volitev, cilj je, kar je svojevrsten absurd – izvršilna oblast, torej tista veja oblasti, ki pravzaprav mora slediti odločitvam zakonodajne veje in je od nje tudi odvisna, a je, za razliko od zakonodajne in sodne veje edina, ki je dejanska, z neposrednimi učinki v družbi. Po domače povedano edina, ki ima direkten dostop do denarja in fizične moči države.
Namesto torej, da bi bil parlament prostor, ki bi odražal ideološko ali vrednostno strukturo in s tem odražal, recimo temu stanje duha nekega ljudstva, kot nosilca suverenosti, se formiranje tega telesa uporabi zgolj za odskočno desko nekega razsvetljenega kvazi monarha, ki bo potem resnično vladal s takšno ali drugačno, podrejeno in dostikrat tudi brezbarvno skupino, ki bo zgolj legitimirala njegove osebne odločitve.
Prav očitno je, da v bistvu nobenega ne zanima več intelektualno zahtevna in težavna pot oblikovanja normativnih rešitev v skupnem interesu. Parlament, ki je dobil ime prav po tem, da je forum, v katerem se odvija razprava, za katero se že od antične Grčije in njenih mislecev sprejema, da lahko edina privede do ustreznih rešitev, ki bodo veljale v neki skupnosti, je, tako smo v praksi videli, ničkolikokrat postal zgolj (občasno) zbirališče posameznikov, ki jih je takšen ali drugačen vodja, uporabil, da bi preko njih skočil na mesto vladarja, in ki bodo, takrat, ko bo to zaukazal, pač pridno dvignili roko, pritisnili na tipko ali zacepetali z nogami, mogoče pa še kakšno pametno ali nespametno navrgli.
Če menite, da sem prevelik cinik, prav, a me boste morali prepričati o nasprotnem. Načelno seveda še vedno polagam upe v ta organ, bistveno bolj, kot v vsakokratno vlado. Spomnimo se, čemu pravzaprav služi – preveritvi rešitev, ki jih ponudi dejanska oblast (beri -Vlada) in oblikovanju teh rešitev v normativno in zavezujoče besedilo Zakona – tistega instrumenta, ki resnično vlada v Pravni državi. Ta preveritev, to oblikovanje ni nomotehnika, ampak naj bi bila resnični diskurz, neke vrste javna razprava nekega naroda v zmanjšanem merilu, a z večjo zavzetostjo in večjim uvidom v problematiko stvari. Šele nato in samo ob tem predpogoju, je potem mogoče uporabiti drugi inštrument, ki omogoči dokončno odločitev, to je odločanje večine v takšnem forumu.
Tisti, ki se ukvarjamo s teorijo države in podobnimi stvarmi, bolj ali manj znanstveno, seveda opazujemo to evolucijo z zanimanjem znanstvenika, podobno, kot opazujejo biologi mravlje pod lupo in se včasih čudijo, kaj vse si ta drobna bitja vse izmislijo. Ker se jih zadeva oz. to življenje mravelj ne dotika, se ta distanca lažje ohrani.
A sedaj, tako menim sam, takšne distance ni več mogoče zavzeti. Če je verjeti napovedim, so stvari sedaj vse preveč resne in, če uporabim oznako gibanja, ki se dogaja na drugi strani luže, od teh odločitev bo odvisna usoda 99% prebivalstva.
Pravzaprav je grozljivo, da mi zaenkrat ostaja samo upanje, pa čeprav bi v meni moralo biti zaupanje v institucije demokratične Slovenije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
