Tega sem se spomnil, ker je sedaj ob koncu leta moja resnična želja samo to, da bi že končno zaplul v mirnejše vode, da ne bi bil znova in znova ujet v neko drvenje in krčevitost, ki sta tako značilni za ta naš čas.
Če namreč pogledam na leto, ki se izteka, lahko samo ugotavljam, da na splošno, družba v kateri živimo, vedno bolj izgublja tiste kvalitete, zaradi katerih lahko imaš zaupanje in vero v prihodnost in kar je še pomembneje, mirno sedanjost. Od varnosti glede dela, do zaupanja v sisteme, ki nam omogočajo normalno življenje, vse je danes tako relativizirano in postavljeno pod vprašaj, da je edino gotova samo še negotovost.
Vse to se odraža tudi pri mojem delu. Kazniva dejanja, ki jih obravnavamo, so odraz splošnega stanja v neki družbi, izraz frustracij, odsotnosti ali neučinkovitosti drugih vrednostnih sistemov, ki držijo tkivo družbe skupaj. Od objestnosti v cestnem prometu, preko uživanja drog do družinskega nasilja, vse to je povezano s stanjem duha, ki vlada tukaj in zdaj.
Najbolj zanimivo je, da pravzaprav nobenega (razen tistih, ki delajo v pravosodju) ne skrbi dejstvo, da imamo pripore že nekaj časa več kot 100% polne, da zapori pokajo po šivih od prezasedenosti in tako naprej. Ravno obratno, kot edino zdravilo za našo družbo se ponujajo vedno nove oblike omejitve svobode (recimo pri alkoholiziranih voznikih), vedno strožje kazni in tako dalje, kot da je represija edino zdravilo.
»Privilegij« sodnikov je, da poznamo v zadevi tudi tista ozadja, ki ostanejo večini skrita, ker so seznanjeni zgolj s posledicami nekega kaznivega dejanja in se, ko se o storilcih govori v medijih, zaradi ustvarjanja takega ali drugačnega učinka, pogosto zamolčijo. In prav v teh zadevah se razkrivata resnična »jad in beda« te naše družbe. Ko tako pogledaš v ozadje naših zadev, se ti še dela klasičnih slovenskih pisateljev zdijo prav idilična. A sodniki smo tukaj, ko je dejanje storjeno in krivda dokazana, kot tisti kirurgi, ki lahko rakasto tkivo odstranijo, ne morejo pa preprečiti, da do raka že v začetku ne bi prišlo.
Kam smo prišli, vidi vsak, ki kolikor toliko razmišlja izven okvira temeljnih potreb, ali po domače, ki misli še o čem drugem kot o hrani, pijači in denarju. Vprašanje je samo, ali in kako naj to rešimo. Tukaj sem sam, na žalost, že popolnoma resigniran, očitno pa je, da ne samo jaz. V tem množičnem stampedu se pač ne moreš preprosto ustaviti, ne da bi te razdivjana masa pohodila. In tako drvimo dalje, kam, ne ve nihče.
Tako mi za leto 2010 ostane samo upanje, da bomo nekje rekli: »Stop!«, se malo oddahnili, razmislili in se domislili, kako iti dalje. Da bomo pri tem znali misliti tudi na druge in ne samo misliti o drugih, kar je danes tako običajna praksa, v vsej svoji izkrivljenosti. Da se bomo znali vrniti tudi na izhodišča, ki so jih v stoletjih izoblikovali ljudje pred nami, brez predsodkov, da je samo »novo«, »spremenjeno« ali »reformirano« dobro. Da ne bomo pričakovali rezultatov tukaj in zdaj in znali gledati in verjeti v prihodnost.
Takrat bo mirno plula tudi moja barka… ne da bili potrebni štirje vrčki piva.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
