Ob to čudno obsedenost teh televizijskih kanalov z Adolfom Hitlerjem in njegovim obdobjem se občasno obregnejo tudi komiki. Tako je na primer Ricky Gervais za enega od teh kanalov dejal, da na njem izveš vse o morskih psih in Hitlerju, ker sta to njegovi glavni temi.
Pri omenjeni oddaji me je najbolj zmotila površnost preučevanja zgodovinsko dokaj dobro obdelanih zadnjih trenutkov Tretjega rajha, še bolj pa očitno pretiravanje ali celo potvarjanje nekaterih indicev, ki naj bi kazali na verjetnost, da naj bi bival prav na nekem točno določnem območju v Južni Ameriki. Še zlasti moteče pa je bilo umetno vzbujanje napetosti pri delovanju raziskovalne ekipe. Ker sem kaj kmalu ugotovil, da gre (spet) za neke vrste aboten reality show (tako namreč »zasledujejo« tudi bigfoota, velikane, pa še kaj bi se našlo), sem pač preklopil na drug program.
Ob tem se mi je pojavilo vprašanje, zakaj je Hitler še dandanes osebno tako zanimiv za množico bolj ali manj resnih raziskav. Verjetno tudi o tem vprašanju obstaja kakšna resna študija, a sam bi izhajal iz dejstva, da je razmišljanje o Hitlerju tako čudovito pri roki kot recimo o hudiču: vse zlo je nakopičeno v eni sami lahko prepoznavni osebi in njeno uničenje omogoči boljši svet. V ameriški pop kulturi, če jo lahko tako označimo, je na vprašanje, kam bi odpotovali s časovnim strojem, pogost odgovor, da bi potovali v Hitlerjevo obdobje in ga ubili.
Pogosti so namigi – vsaj posredni, ker si tega nihče pri zdravi pameti ne bi upal trditi kako drugače – na povezanost njegove osebnosti z zdravstvenimi, psihološkimi problemi in celo z življenjskim slogom. Od krutega očeta, navezanosti na mater, nenavadnega odnosa do pripadnic nasprotnega spola do hipohondrije in celo vegetarijanstva – vse to je pogosto prikazano kot okoliščine, ki naj bi ustvarile poosebljenje zla, ki je miroljubne ljudi zavedlo v strahote nacističnega režima.
Osebno se mi zdi, da gre pri tem tudi za odraz zmedenosti novega časa. Postavljanje novega sovražnika po drugi svetovni vojni, ki je terjalo vključevanje pripadnikov nacističnega režima v znanstvene, obrambne, politične in celo obveščevalne strukture, je bilo gotovo prvi korak k temu. In čeprav poudarjamo pomen nürnberških procesov, v katerih so bile obsojene najvidnejše osebe nacističnega režima, je dejstvo, da se je tudi nanje gledalo – in s časom je to vse bolj prisotno – kot na Hitlerjeve pomočnike, ne kot na osebe, ki so bile konstitutivni element nacizma. Indikativno je torej, da ima knjiga Guida Knoppa, enega bolj znanih nemških piscev o tem obdobju, naslov Hitlerjevi pomočniki. In navsezadnje, prav zaradi te osredotočenosti na Hitlerja je v osemdesetih letih pravi pretres povzročilo delo Iana Kershawa, ki je preučeval vlogo običajnih pripadnikov nemškega naroda pri vzpostavitvi in vzdrževanju nacističnega režima.
Ukvarjanje s Hitlerjem v popularni kulturi je tako v sedanjem času (spet poudarjam, da je to moje osebno prepričanje) nevarno zato, ker eni osebi pripisuje skorajda nečloveške lastnosti in krivdo za zlo nekega zgodovinskega obdobja. Pri tem pa se pozablja, da je ta režim lahko obstajal samo zaradi podlage in podpore, ki jo je imel v prebivalstvu. Danes tega morda ni vljudno trditi, vendar to ne pomeni, da ni res.
Težava je namreč v tem, da je danes mogoče opaziti enaka izhodišča in enake ideje kot v tistem zgodovinskem obdobju. In ne glede na to, komu ali kateri zdaj aktualni politični osebi jih pripisujemo – ni samo Hitler ustvaril nacizma, nacizem in samega Hitlerja je ustvarilo tudi ljudstvo. Množice danes marsikje iščejo svojega Hitlerja, čeprav niti same ne vedo, da ga iščejo in tudi ustvarjajo. Priimek bo drugačen, bistvo pa isto. Zato Hitlerja ni treba iskati po odročnih južnoameriških predelih, najti ga je mogoče povsod. Hitro ga lahko zaslutimo, če samo preberemo spletne komentarje, ki so tako velikodušno dopuščeni pod časopisnimi članki.
Erich Kästner je takratno dogajanje opisal s prispodobo: tako kot je ljudožerce mogoče spreobrniti v ponižne kristjane, je tudi ponižne kristjane mogoče spreobrniti v ljudožerce. Vendar pa se nobena od teh spreobrnitev ne zgodi čez noč ... Tudi despoti morajo upoštevati javno mnenje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
