Sam sem glede izjav osumljenega v predkazenskem postopku, v kakršnihkoli variantah se že pojavijo, vedno precej zadržan. Prvič, ker iz prve roke poznam policijsko delo in okoliščine, v katerih se komunicira z osumljencem. Drugič, ker sem ga v času sodnega pripravništva krepko polomil, ko sem prvič zasliševal osumljenega v preiskavi: v svoji vnemi sem mu »predočal« izjave iz takšnega uradnega zaznamka. Na srečo je bil mentor razumevajoč in tudi sicer se je vse dobro izteklo.
Iz teh izkušenj mi je ostal odpor do vseh listin in papirjev, ki so del sodnega spisa, a se pri sprejemanju odločitve nanje načeloma ne smem opreti oziroma jih uporabiti. Že z zapisniki zaslišanj v preiskavi so pri sojenju težave, ker so izjemno pomemben del vsebine, ki jo sodišča obravnavajo, vendar jih ni mogoče brez težav neposredno »preliti« v dokazni postopek. Vsakemu, ki ima vsaj kanček realnega pogleda na dogajanje, je jasno, da se izjava priče ali obdolženega ob praviloma tretji ponovitvi na glavni obravnavi kvalitativno in kvantitativno razlikuje od tistega, kar je izpovedala na začetku celotnega postopka. Nekje sem celo prebral, da se zaradi nevroloških razlogov prvotna zaznava dogodka z vsako izjavo o njem prekrije in s tem popači. Sodišča in tudi stranke se morajo zato pogosto na različne načine znajti, da se prvotne vsebine prenesejo v dokazno dogajanje na glavni obravnavi. In pri tem je kar precej sprenevedanja, pri katerem sodelujemo vsi, ker se zavedamo, da drugače ni mogoče.
Največ skušnjav je prav gotovo glede izjav osumljenega. V dosedanji zgodovini smo menda prešli vse možnosti, ki so na razpolago – od izključitve in poskusov, da se do izjav pride prek izjav policistov, ki jim je osumljeni prvič nekaj izjavil, do sedanje ureditve, ki kot izjemo dopušča zaslišanje osumljenega in poznejšo uporabo tega zapisnika v postopku. Podobno se je dogajalo tudi v zvezi z obvestili, ki jih policisti pridobijo od drugih oseb.
V sodbi I Ips 65/2005 je Vrhovno sodišče v obrazložitvi (13. točka) pojasnilo: »Vsekakor bi bilo za zagotovitev nepristranskosti sodišča (23. člen Ustave) in s tem povezane kontradiktornosti postopka ustrezneje, če v dokaznem gradivu (spisu) v fazi glavne obravnave tudi teh obvestil (tj. obvestil, ki so jih policisti zbrali od prič, op. M. J.), tako kot tistih iz prvega in drugega odstavka 83. člena ZKP ne bi bilo.« In še: »Če na primer priča obtožbe ne potrdi svoje izjave, dane policiji, ne more sodišče prevzeti tožilčeve vloge oziroma tožilca razbremeniti dokaznega tveganja …«
Vsem, ki v tem delu sodelujemo, je jasno, da je najpomembnejša stvar skrajšati pot od policijske »rešitve primera« do sodne obravnave ali pa vsaj ustrezno opredeliti tisto, kar se pozneje lahko uporabi v sodnem postopku. Kot sem nekoč že napisal, je želja in žeja po neposrednem viru informacij (beri: izjavi obdolženega oziroma osumljenca) velika, ker je obdolženi edini, ki resnično ve, ali in kako je kaznivo dejanje storil. Tako je po mojem mnenju tudi nova rešitev z zvočnim in slikovnim snemanjem bolj izraz te želje in žeje kot resnično pomemben prispevek k samemu sodnemu postopku. Stvar je namreč v tem, da pri zaslišanju ne bo potreben zagovornik – ob zagovornikovi navzočnosti je namreč takšno procesno veljavno zaslišanje mogoče izvesti že zdaj, pa če se snema ali ne. In če na novo ureditev pogledamo s tega stališča, gre spet za poskus priti do osumljenčeve izjave »skozi zadnja vrata«.
Resnično si želim, da pri tem ne bi bilo zaznati podtona, ki zadeva pravice obdolženega do ustrezne pravne podpore – do odvetnikove pomoči. Od mojega dela v policiji je minilo že precej časa in ne vem, ali je zdaj kaj bolje urejeno z dežurnimi odvetniki, kako poteka komunikacija policije z njimi in tako naprej. Prav tako mi ni znano, ali je ustrezno in dovolj poskrbljeno za financiranje takšne pomoči. In seveda, ali je še kje uveljavljeno gledanje, da je odvetnik ovira v predkazenskem postopku. Če odmislimo ta vprašanja in probleme, pa mi je rešitev z zvočnim in slikovnim snemanjem izjave osumljenih všeč.
Vsekakor še vedno menim, da naj sodni spis vsebuje samo tisto, kar lahko v postopku tudi dokazno uporabim. Vse drugo je v najboljšem primeru samo navlaka, v najslabšem pa osnova, da se postopek vodi z napačno naravnanostjo. Tako sem še vedno trdno prepričan, da je treba iz spisa zabrisati kazensko ovadbo in tiste »priloge«, s katerimi razpravljajoči sodnik nima kaj početi. Oziroma drugače povedano, v spisu, ki ga prejme, naj ostane le tisto, kar je mogoče uporabiti in na kar je mogoče opreti sodbo.
In za zdaj je dokazno tveganje, o katerem govori navedena odločba Vrhovnega sodišča, še vedno preveč na strani sodišča. Toda to, pravijo, se bo spremenilo …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
