Pri peticiji za privatizacijo je že iz udarnega slogana, zlasti pa iz temeljne in ponovljene zahteve jasno, kaj naj država stori oziroma – bolje povedano – česa naj v prihodnje ne počne. Proda naj vsa podjetja v svoji lasti, ki delujejo na konkurenčnih trgih. Od tega si podpisniki obetajo, da se bodo odpravile različne anomalije, od kulture političnega komisarstva v gospodarstvu do brutalnih medijskih umorov. Poudarki te peticije (kolikor izhaja iz podčrtanih delov njenega besedila) so še, da je slovensko gospodarstvo talec politike, da so slovenska državna podjetja po vseh pomembnih vidikih poslovanja mnogo slabša od primerljivih zasebnih podjetij, da težava niso ljudje, ampak sistem.
Poudarjene pa so kvalitete in vrednote, ki jih je s privatizacijo mogoče doseči oziroma so z njo povezane: zasebna podjetniška pobuda, prosti trg, večja blaginja za vse, odgovornost, poštenje in trdo delo, svoboden posameznik, odprta družba, boljše ceste, železnice, šole, bolnišnice in zdrava struktura gospodarstva, hitreje rastoče gospodarstvo, več priložnosti, več delovnih mest, politična stabilnost, gospodarska rast in splošna blaginja. Zatrjujejo, da je privatizacija dolgoročno dobra. Vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnem trgu, naj se prodajo za najvišjo (ponujeno) ceno, v transparentnih postopkih in brez postavljanja poslovno neutemeljenih dodatnih pogojev.
Na drugi strani peticija proti privatizaciji navaja, da gre za razprodajo slovenskega premoženja, da prodaja ni prostovoljna, koristna in poštena. Da so posredniki pri tem povezani s kupci in imajo od tega korist, da prodaji nasprotuje večina prebivalstva in celo oblast sama. Poleg tega prodaja ni nujna oziroma zanjo ni gospodarskih razlogov, saj za odplačevanje dolgov zadostujejo sredstva, ki jih ima država.
Ogrožena naj bi bila gospodarska suverenost. Naši otroci in vnuki bodo postali poceni delovna sila multinacionalk, zaveze o ohranitvi delovnih mest so metanje peska v oči. Gre za vsiljeno ideološko odtujitev, ki naj bi zagotovila prelom z »umazano« socialistično preteklostjo. O usodi gospodarstva bodo odločale multinacionalke, državna podjetja bodo prodana državnim podjetjem tujih držav.
Najbolj bode v oči dejstvo, da obe peticiji, kakorkoli že obračamo njune navedbe, vsebujeta isto željo: preprečiti »nespodobno vmešavanje« (peticija proti) in politično komisarstvo, strankarske bližnjice v uprave in nadzorne svete itd. (peticija za). Če torej vprašanje, ali je prodaja gospodarskih družb z znamenitega seznama petnajstih podjetij pravno zavezujoča, smiselna ali ne, pustimo ob strani, je podpisnikom obeh peticij skupen poziv, naj se politika ne vmešava v gospodarstvo. Strinjajo se celo, da je karkoli več od prenosa lastnine ob prodaji larifari, saj ko podjetje postane last drugega, je lastnikova stvar, kaj bo z njim storil.
Mislim, da je mogoče z vsem prepričanjem reči, da prodaja petnajstih gospodarskih družb, pa naj se uresniči ali ne, v nobenem primeru ne bo izpolnila skupne želje obeh strani. Po mojem mnenju tudi ni vprašanje, ali naj se država ali gospodarstvo ločita, ker do take ločitve ne pride niti v razmerah popolne privatizacije – mogoče se res država ne vmešava več v gospodarstvo, zato pa se začne gospodarstvo vmešavati v državo. In v končni posledici pridemo do istih ali celo večjih težav.
Po drugi strani pa je bil glede teh gospodarskih družb na podlagi takrat veljavnega Zakona o slovenskem državnem holdingu dejansko sprejet sklep Državnega zbora o soglasju k odtujitvi naložb Republike Slovenije, Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Slovenske odškodninske družbe, d. d., Modre zavarovalnice, d. d., DSU, družbe za svetovanje in upravljanje, d. o. o., in Posebne družbe za podjetniško svetovanje, d. d. (Uradni list RS, št. 52/2013). Tak sklep pa vseeno pomeni zavezo tudi navzven. Tukaj se spet pokaže, da sprejeta odločitev Državnega zbora zavezuje celotno državo, ne glede na to, kdo trenutno sestavlja predstavniško telo in kolikšna večina je bila dosežena. Sklep je bil objavljen v Uradnem listu, torej so se lahko vsi seznanili z njim. V tem smislu razumem »verodostojnost«, ki jo kot razlog za vztrajanje pri prodaji naložb navaja Vlada.
Verjetno bi bil primeren kakšen zaključek, vendar ga ne bo. Razen malce zlobne ugotovitve, da se bodo podpisani pod peticijami lahko glede na izid pohvalili, da so bili na pravi strani, drugim pa očitali, da so bili na napačni. In se počutili kot pravi Slovenci …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
