Kot pravnik ali pa v svoji funkciji sodnika sem po naravi stvari vedno znova soočen s primeri, ki močno postavijo na preizkušnjo moje lastno dojemanje sveta in ljudi. Pošteno povedano, je dilema manjša, kadar opravljam svoj poklic, ker se moje delo tiče meni praviloma popolnoma neznanih ljudi. Ker pa pravnik nikoli ni samo povezan s svojim delom, temveč kot neka posebna žival, pogosto v zvezi s svojim poklicem, izpostavljen tudi lastnemu družbenemu okolju, se kar hitro zgodi, da te nekdo ulovi in te vrže v ponovno spraševanje o tem, kaj in v kakšni meri pravo ureja.
Verjetno sem bil nejasen, zato bom kar podal konkreten primer. V mojih letih moški praviloma pademo v drugo puberteto ali pa, kaj pa vem, se nekateri preprosto naveličajo razmerij, v katerih so živeli zadnjih dvajset let ali pa po podobni ali enaki poti stopijo njihove družice. Seveda pride do neizbežnega ali pa se vsaj udeleženim zdi tako, torej do ločitve.
Naj na začetku povem, da sta dve pravni panogi, oz. področji prava, ki se jih otepam že celo življenje prav zaradi teh težav. Dedno in družinsko pravo v meni namreč vedno znova razburkajo misli bistveno bolj, kot še tako krvav in nagnusen primer kazenskega prava. Razlog je pravzaprav preprost – nebrzdana čustva in strasti, videna skozi prizmo kazenskega prava, se dajo dokaj lepo ukalupiti skozi formo kaznivega dejanja in ker je tudi posledica prepoznave nekega dejanja kot kaznivega povezana z izrekom Kazni, na določen način omogočajo tudi za pravnika elegantno rešitev problema. Kazensko pravo tako še najbolj ustreza definiciji prava kot minimuma morale.
Popolnoma drugače, in zaradi tega kolegicam in kolegom, ki se ukvarjajo z zgoraj omenjenima področjema, nič ne zavidam, je to v primeru, ko se rešujejo oz razrešujejo pravni problemi povezani z razpadom nekega razmerja.
Upam, da ste bili vsi nekoč (srečno) zaljubljeni in ste doživeli vso tisto pisano paleto prekrasnih občutkov in strasti, povezanih s tem. Od prekrasnega doživljanja sončnih zahodov do brezskrbne vere v neuničljivost povezave med dvema, ki se ljubita in kar je še takih, ničkolikokrat opisanih in opevanih zadev. Če ste imeli resnično srečo ste doživeli ali celo živite tudi globlje dojemanje te povezave, ki se po pisanih dogodkih iz začetka, lahko razvije med dvema. Mogoče ste tudi redki srečneži, ki se v starosti še vedno prijeti za roke sprehajate po parku in vam tudi gubice ne prekrijejo ali pokvarijo ljubečega pogleda na vašega življenjskega sopotnika.
Kot pravnik pa na žalost vse prevečkrat vidim, kako se te zadeve sprevržejo iz pastelnih barv v hrumečo kakofonijo rdeče črnih strasti, ko se dva spremenita v na vse pripravljena in rohneča demona.
Praviloma se me namreč prijatelji in prijateljice spomnijo prav takrat. Seveda sem sam predvsem človek in tistega, ki se obrne name, ne morem takoj videti kot tistega, ki je zakrivil vso to pogubo. Prijatelju/prijateljici zaupaš, jasno in si ne moreš predstavljati, da bi prav on bil tisti, ki je povzročal zlo.
Seveda sem se že zdavnaj navadil, da poskušam prav to čustveno plat ločiti od pravne. Na začetku sem se še sam vmešaval v zadeve in praviloma se je končalo z grenkim priokusom med menoj in prav tistim, ki se je obrnil name. Sedaj potegnem drugačne poteze. Poskrbim, da se pravno z zadevo ukvarja nekdo drug (jasno, da odvetnik), sam pa se pripravim na dolge pogovore o tem, kakšna je »ona« ali »on«, kaj vse je grdega storil/a itd. Vse dolgo v večer in mesece, dokler se strasti ne umirijo in se življenje vrne v mirni tok.
Pravo ima namreč to lastnost, da prav to divjanje čustev in strasti poskuša obvladovati ali celo obvladati na način, ki je ustrezen za oba, ustrezen v resničnem smislu in ne v potešitvi čutnega. Ker, potem, ko ogenj ugasne, je potrebno iti naprej. V času ko plamen gori pa se vse prevečkrat zgodi, da zajame še tiste, ki stojijo ob strani ali pa povzroči nepopravljive posledice.
Pravo zato navidez, daje hladno podobo. Sodnik, ki te zadeve obravnava, pa verjetno še bolj. Ne zanima ga tisto, kar najbolj pri zadevi eno izmed stran boli – recimo, da je nekdo izdal zaupanje drugega, temveč, kako stvari urediti tako, da bosta oba! lahko nadaljevala pot. Vse to seveda na ravni zunaj zaznavnega, realnega, se pravi prav tistega, kar nikoli ne predstavlja razmerja med dvema v vseh razsežnostih doživljanja. Videz pa, kot vsi vemo, lahko vara.
Pravo ne more zajeti in urejati ljubezni, lahko do določene mere primerno uredi zunajzaznavno dogajanje med dvema, ki se odločita za skupno pot. In ker ne zmore in me more v vseh razsežnostih urediti začetka, tudi trajanja in konca ne more in ne zmore. Resnično zmoreta ali bi vsaj morala tista, ki sta bila v tem skupaj in samo onadva, nihče drug. Tu seveda kot pravnik ne morem kaj dosti, kot človek pa lahko nudim oporo, a samo to, hoditi morata udeležena sama.
Bi si kazalo zapomniti, ko se (Bog ne daj) znajdete v takšnem primeru.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
