Ne morem si kaj, da mi ne bi prišlo na misel, da se tudi ta sporazum uvršča v »pravno« področje, imenovano »balkanski posli«. Dejstvo, da je bila sklenitev arbitražnega sporazuma precejšen diplomatski dosežek za Slovenijo, te ugotovitve ne spreminja. A kakšno je bilo pravzaprav izhodišče, ki je privedlo najprej do mejnega spora in nato do sklenitve sporazuma, ki se zdaj postavlja pod vprašaj?
Slovenija, preprosto povedano, zatrjuje, da ji geografski položaj daje pravico do dostopa do mednarodnih voda, zadeva pa temelji na pravilni razdelitvi ozemlja v višini Piranskega zaliva. Hrvaška obratno trdi, da to ni res, ker se mora Piranski zaliv deliti po polovici, to pa privede do posledice, da Slovenija nima stika z odprtim morjem. To je seveda grobo poenostavljeno, a za potrebe tega razmišljanja dovolj ustrezno.
Kot vse stranke v sporu sta obe državi začeli ugotavljati, kakšne možnosti imata, da bi ta spor rešili vsaka v svoj prid. Na srečo s(m)o bili vsaj toliko pametni, da ni prišla v poštev možnost, ki so jo države v zgodovini najpogosteje uporabljale, in sicer oborožen spopad in vzpostavitev suverenosti nad spornim ozemljem. A vendarle moramo vedeti, da je k temu prispevalo tudi dejstvo, da se je Slovenija umaknila pri izvajanju svoje dejanske oblasti in ni zaostrovala odnosov s sosedo glede meje. Kot mejnega policista me je zelo presenetilo, ko sem v devetdesetih letih prišel delat na južno mejo in je bil mejni prehod Gruškovje postavljen bistveno bolj (par kilometrov) v notranjosti Republike Slovenije kot recimo hrvaški mejni prehod. Takšna postavitev ni bila običajna niti na meji z Avstrijo, kjer sem delal prej in kjer je mejni prehod stal nekaj metrov od mejne črte. Očitno pa je postavitev prehodov izvirala prav iz zadržkov Slovenije glede meje oziroma iz mnenja, da se bo mogoče o tem pozneje mirneje dogovoriti. A to samo domnevam.
Pomembnejše je dejstvo, da je bil arbitražni sporazum sklenjen v času, ko je Hrvaška želela vstopiti v Evropsko unijo, Slovenija pa je imela možnost njen vstop blokirati. Navsezadnje je prav pod okriljem EU prišlo do podpisa arbitražnega sporazuma. Verjetno Hrvaška arbitražnega sporazuma brez teh okoliščin ne bi podpisala, saj je imela po njenem mnenju (in po praksi mednarodnega prava) v morebitnem sporu večje možnosti za ugodno rešitev. Če k temu prištejemo, da je njena zgodovinska izkušnja, da mora suverenost nad svojim ozemljem doseči s spopadom, saj pogajanja tega ne prinesejo, je bilo že na začetku mogoče predvideti, da bo sporazum štela samo kot sredstvo za dosego drugega cilja – vstopa v EU. To pa je seveda v nasprotju z bistvom sporazuma. Tragika Slovenije in njenih akterjev je v tem, da tega niso upoštevali v vseh razsežnostih in ravnali temu primerno, zato smo se ujeli na limanice. Popravnega izpita pa ne bo.
Zato se mi zdi bedasto razmišljanje, da bi poskušali preprečiti sprejem Hrvaške v druge povezave znotraj EU in tako nekaj doseči (nov sporazum, ali kaj?). To je samo ponavljanje iste napake. Saj sami vemo: če je nekaj izsiljeno, ne more pravilno delovati oziroma je takšno stanje mogoče vzdrževati samo s trajno grožnjo sile, kar pa v našem primeru tako ali tako ne pride v poštev. In tu mi rine v misel rimski rek nec vi, nec clam, nec precario, torej da posest ne sme biti pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja ... In čeprav se to pravilo nanaša na druge zadeve, se mi zdi, da bi ga morali upoštevati tudi v tem sporu.
In v tem je pravzaprav ključ. Osnova skupne meje mora biti resnični sporazum in resnično sprejemanje odločitve o meji. Brez tega ne bo trajne rešitve. Na žalost (in značilno za ta prostor) nihče resnično ne razume, da je bolje spor končati, pa četudi pri tem pretrpiš določeno škodo, kot pa ga v nedogled nadaljevati. Ali kot mi je to slikovito nekoč dejal neki odvetnik: »mejni spor – sadno drevo na vrtu odvetnika – z njega lahko sadove uživajo celi rodovi«.
Kdo bo užival sadeže v tem sporu, pa bomo še videli.
(*1) Lep pregled argumentov v Avbelj M., Letnar Černič J.: “The Conundrum of the Piran Bay itd.”, Journal of international Law and Policy Volume V. University of Pennsylvania.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
