Pri sedanjih opozorilih sodstva, da zaradi neupoštevanja njegovih pripomb, ki so bile dane v času, ko se je na to še dalo vplivati, prihaja do resne nevarnosti blokade delovanja sodišč, se ponovno kaže, kako nevarno je slediti logiki hitrosti pri sprejemanju zakonodajnih odločitev.
Spominjam se, kako nam je na fakulteti profesor o vprašanju, zakaj se zakonodaja tolikokrat spreminja, povedal, da se pri nas rado sprejema rek: »Variato delectat!« oz. da so spremembe všečne. Z navedenim se da seveda strinjati, v kolikor gre zgolj za retorične prijeme, ki ne nosijo dejanskih posledic. Zakonodaja in sodni postopki pa takšnega razmišljanja ne prenašajo najbolje.
Takšnih zadev, ki so zaradi hitrosti, pogosto celo zaradi nekega kratkoročnega demagoškega učinka, povzročile izstavitev mastnega računa nam vsem, je bilo preveč, veliko preveč. Če začnem pri vprašanju izbrisanih, vprašanju tujih varčevalcev naših bank (kjer se še vedno bojim, da nam bo na koncu izstavljen visok račun) preko ZUJF-a do zadnje zadeve v zvezi z nepremičninskim davkom, so tu naštete samo nekatere.
Za politiko, ki očitno računa na približno štiriletni življenjski ciklus (drugače si ne znam razlagati njenega delovanja), očitno ne moremo računati, da bo resnično zainteresirana za trajnost in celovitost delovanja sodstva. Njeni motivi so pravzaprav čisto jasni – glede na prej navedeni življenjski ciklus je pomembno, da sodstvo ne deluje najbolje. Če bo namreč v sodni veji teklo vse »kot namazano«, odpadejo pomembni slogani za volivce, kot so npr. »odpravil bom sodne zaostanke, ogorčeno se bom boril z gospodarskim kriminalom in korupcijo, pospešili bomo sodne postopke« in tako naprej in nazaj – ad nauseam.
Logika delovanja sodstva je drugačna – nobenemu sodniku ni v interesu, da bi imel ogromno število odprtih zadev in da bi moral neprestano prilagajati delo spremembam zakonodaje. Gotovo je, da predstavlja iskanje pomena nekega zakonskega določila strokovni izziv, a primarno je pred sodnikom nek življenjski primer, ki ga mora umestiti v njegov okvir in sprejeti ustrezno odločitev. Vedno znova in vsak dan – do konca svoje poklicne kariere sodnika.
Usklajevanje teh dveh perspektiv je zato bolj stvar, recimo temu - državotvornega razmišljanja. Glede na vse, kar vem o mentaliteti sodstva, bi se takšna državotvornost kazala v resnem sprejemanju argumentov, ki jih sodstvo posreduje v zakonodajne postopke, bodisi neposredno kot pripombe, bodisi kot sodno prakso. Kolikor sem jih spremljal do sedaj, so bili vedno podani korektno in skrajno premišljeno (za moj okus pogosto celo preveč zadržano). Zelo nevarno pa je, če se jih sprejema kot politično konkurenčne predloge – zoper katere se pač vsaka vladajoča politika bori – ker to preprosto niso.
Tudi zadnja opozorila sodstva, za katera je očitno, da znotraj strokovnih in institucionalnih okvirov niso dobila ustreznega odziva, so, če človek pogleda gradiva, ki jih je Vrhovno sodišče priložilo, argumentirana in pojasnjujejo pravzaprav vse. Tudi odgovore na že toliko izrabljene argumente o zmanjševanju števila sodnikov in osebja, ki so pač analogni javno všečnemu opletanju s »požrešnim javnim sektorjem«.
Mogoče bi bilo dovolj, če bi se zgoraj omenjeni moto »Variatio delectat« zamenjal z »Qui habet aures audiendi, audiat« - naj tisti, ki ima ušesa, tudi posluša.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
