Bil sem presenečen, ker gre, vsaj po moji oceni, za velike stvari. Vem kako težko je zadovoljiti kriterije naših ocenjevalcev, saj sem pred kratkim dobil takšno uničujočo oceno, da sem se resno spraševal, ali sem sploh končal pravno fakulteto, pa čeprav sem tudi sam resnično kritičen do svojega dela.
O tem govorim pravzaprav iz nekega drugega razloga. V starih časih sem v “kolektivih” ali na delovnih mestih, kjer sem bil zaposlen kar nekajkrat doživel, da smo takšna napredovanja in osebne uspehe posameznikov – kolegov, znali primerno proslaviti. Pa tudi tisti, ki so takšne osebne uspehe doživeli, so imeli svoj trenutek, saj so lahko bili upravičeno ponosni na to.
Sam sem glede tega očitno še vedno velik otrok, saj svoje dosežke še vedno razglašam ubi et orbi, malo zaradi tega, da se považim, malo pa zaradi tega, ker sem vedno bil mnenja, da tako v nekem delovnem okolju, kot tudi v zasebnem življenju ljudje dosežke članov takšnega okolja, na nek način, morajo šteti za lastne ali pa vsaj takšne, ki celotno skupnost dvignejo na, recimo temu, višjo raven.
Svoj čas sem, ko sem vodil sektor v državni upravi, bil na primer zelo ponosen na to, da je kar nekaj mojih podrejenih imelo in med mojim službovanjem pridobivalo akademske naslove. Še vedno sem tudi resnično zadovoljen, kadar mojim nekdanjim študentom uspe doseči naslov doktorja znanosti in tudi, če kateri od mojih kolegov, kot pred kratkim kolegica iz iste sodnije, doseže takšen naslov. Saj ne navsezadnje, če delaš v takšnem okolju, tudi sam predstavljaš neko kvaliteto.
Pri sodniški službi je po mojem mnenju to seveda na nek način lažje, ker je naše delo v veliki meri neodvisno od drugih kolegov. Sodnikovi spisi so pač samo njegova zadeva in bi bilo težko trditi, da lahko kdorkoli svoje uspehe gradi na rezultatih dela drugega. S tem hočem povedati, da si le težko predstavljam, da bi lahko bil veljaven očitek, da je nekdo napredoval zaradi tega, ker je pač tlačil druge, kar je pogosto očitek, ki ga slišim ob napredovanjih v drugih delovnih okoljih.
Druga stvar je seveda funkcija predsednika sodišča, za katero mi nikoli ni bilo jasno, v čem bi bila njena privlačnost. Predsednik sodišča namreč ni nek “šef” sodnikom v klasičnem pomenu besede (čeprav ima nekatere pristojnosti tudi v tej smeri), temveč neke vrste povezujoč element med izvršilno in sodno vejo oblasti. Sam sem recimo našega trenutnega predsednika ob njegovi izvolitvi čisto resno vprašal, ali se mu nastop njegove funkcije zdi dobra ideja, sam namreč v tem ne vidim nikakršne “dodane vrednosti” v odnosu do funkcije sodnika. A de gustibus non est disputandum.
Toda osebno napredovanje je pač stvar posameznika in če si to želi in če zato izpolnjuje predpisane pogoje, osebno ne morem imeti nič proti temu. Po domače povedano, mene to nič ne stane, seveda dokler se zadeve naprej odvijajo po pravilih. A za to imamo spet (tudi sodne) postopke.
Vse navedeno bi morali vzeti v razmislek, ker se mi zadnje čase zdi, da čim se nekdo poskuša zbrcati na plan ali pa slediti neki notranji želji po, za njega pomembnem, napredovanju, se zlije toliko gnojnice, ki pogosto ali celo večinoma nima veze s poklicem, ki ga opravlja, da je to za nekoga, ki te stvari gleda iz strani, prav mučno. In se potem počutiš prav obratno kot v primeru prej navedenega ponosa, da delaš v nekem “visokem” okolju. Po domače rečeno, take stvari ti na nek način jemljejo tudi lastno kvaliteto in kvaliteto okolja v katerem delaš.
Ne rabim biti preveč neposreden in povedati na kaj mislim.
PS.
Zasledil sem, da je zunaj spet razpis za posebno skupino sodnikov za obravnavanje težjih primerov kazenskih zadev iz področja korupcije in organiziranega kriminala. Tudi za to skupino očitno ni dovolj kandidatov. Pa verjetno ni razlog samo v tem, da nekateri imenujemo to »kamikaze« skupina.
PSPS
Kolegicama in kolegu iz prvega odstavka pa samo to, da sem resnično ponosen, da lahko delam z vami.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
