Dejstvo pa je, da v zadnjem času opažam, pa naj sedaj publika nikar ne začne takoj metati gnilih paradižnikov vame, da so nas na kar nekaj področjih, naše bivše bratske republike prehitele ali pa imele več hrabrosti uvesti nekaj stvari, ki bi jih morali tudi sami.
Recimo, zasledil sem, da davkarija pogleduje v Srbijo, ki je z določenimi evidencami, vsaj kolikor se spomnim, vzpostavila sistem, ki bi ga bilo uvesti tudi pri nas. Nobena skrivnost tudi ni, da Bosna in Hercegovina nudi kar nekaj novitet, ki so bile vredne tega, da se jih pregleda in uporabi za modernizacijo našega sodnega sistema. Je verjetno še kar nekaj takšnih stvari, a sam bi mogoče poudaril novosti na področju kazenskega postopka v sosednji Hrvaški.
Hrvaška država je namreč s sprejemom novega »Zakona o kaznenom postupku« (Narodne novine 152/08, 76/09) storila prav tisto, kar je Republika Slovenija napovedala že ob sprejemu lastnega Zakona o kazenskem postopku leta 1994, ko je v poročilu ob sprejemu tega predpisa jasno povedala, da gre za prehodno rešitev do uvedbe adversarnega kazenskega postopka – uvedla je kazenski postopek takšne vrste.
Ko sem si tako ob zadnjem obisku na hrvaškem, nabavil izvod tega zakona in ga začel prebirati, me je začela, priznam, malce mučiti zavist, pa tudi neučakanost. V tem zakonu najdeš namreč stvari, ki so, vsaj moje »mokre sanje«, verjamem pa, da sanje tudi veliko drugih kazenskih sodnikov pri nas.
Prva je gotovo odstop od, že toliko kritiziranega, načela materialne resnice, ki se najbolj izrazi v možnosti sporazuma med tožilstvom in obtoženim glede kaznivega dejanja in kazni zanj, kar pomeni, da lahko sodišče sodbo sprejeme že ob preizkusu obtožnice, kot to določa 361.člen tega zakona.
Urejeni so tudi naroki za preizkus zakonitosti dokazov pred glavno obravnavo, pa postopek pred senatom (»optužno viječe«) za preizkus in potrditev oz. dopustitev obtožnice, ki se izvede na naroku ob prisotnosti stranki (348.čl.) in podobno.
Prava poslastica zame, ki mi je organizacija obravnav vedno trn v peti, pa je pripravljalni narok (»pripremno ročište«). Med drugim je tam navedeno, da predsednik senata pozove stranke, da pojasnijo dokazne predloge, ki jih bodo izvedle in opozori le – te, da se na obravnavi ne bodo izvedli tisti, za katere so vedele, a jih niso na tem naroku predlagale (377.čl. 1. odst. ). In seveda vrhunec sanj – 383.čl. 2. odstavek – priče in izvedence, ki so jih predlagale, vabijo stranke same.
Razen tega še nekatere druge stvari, ki se mi zdijo smotrne, recimo omejitev trajanja pripora glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje, kar bo po mojem olajšalo odločanje glede »sorazmernosti« pri izvajanju tega ukrepa in tako dalje in tako dalje.
Za določene zadeve se ta zakon uporablja že od leta 2009, večino zadev pa se bo vodilo po tem postopku od leta 2011 dalje.
Pred kakšnim letom smo sodniki dobili v obravnavo naš novi ZKP s podobnimi določbami, vendar samo z določbami do glavne obravnave. Celote še nismo videli, kar pomeni, da bomo v najboljšem primeru, začeli soditi po novem čez kakšnih pet let. Za vsakega, ki to delo opravlja, je jasno, za koliko se bodo zadeve pospešile ob takšni ureditvi kazenskega postopka in, ob ustrezni pravni zaščiti, nikakor ne na rovaš obtožencev.
Res je, da slovenski rek pravi »Hiti počasi!«, ampak, če smo že leta 1994 rekli, da bomo nekaj storili v tej smeri, potem mislim, da smo tisti »počasi« že izpolnili. Kompleksnejši postopki, zlasti s celimi falangami pripadnikov »hudodelskih« družb, ki nam jih sedaj vodijo v obravnavne dvorane, so realnost novega časa. In ta zahteva takšen postopek, kot ga imajo naši sosedje. Ni čudno, da se že uporablja prav za zadeve, ki sodijo pod pristojnost njihovega »Uskoka – Ureda za suzbijanje korupcije i organiziranog kriminala«, ki je tudi že dalj časa delujoča organizacija, podobna našemu NPU, ki je šele v povojih.
Čas je!
PS.
Z napisanim v ničemer ne zanikam pomanjkljivosti hrvaškega pravosodnega sistema, ki so ovira za pot v Evropsko unijo, ne prejudiciram izhoda arbitražnega sporazuma, lastne nacionalne pripadnosti itd. itd. itd.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
