Verjetno je za slovensko družbo dovolj značilno to, da je v Kazenskem zakoniku (KZ) najprej sprejela ureditev, ki takšno kazen predvideva, šele čez nekaj časa pa čemu kaznovanje sploh služi. Kazenski zakonik, ki ga danes označujemo s KZ-1, je bil sprejet 20. maja 2008, uporabljati pa se je začel 1. novembra 2008. Ena izmed bistvenih novot je bila uvedba dosmrtnega zapora za nekaj kaznivih dejanj, kot to določa drugi odstavek 46. člena KZ-1. Šele leta 2017, skratka skoraj desetletje kasneje, je s spremembami KZ-1E bil v besedilo vključen 45.a člen z naslovom „Namen kaznovanja“. Ta pravi, da:
»S kaznovanjem po določbah tega zakonika država varuje temeljne vrednote in načela
pravnega reda, vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti
izvršitve kaznivih dejanj, predvsem pa ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti
storilca kaznivega dejanja omogoča, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna
vključitev v skupno družbeno okolje.«
Medtem, ko sta prva dva dela, torej varovanje vrednot ter specialna in generalna prevencija dokaj jasna in ne potrebujeta posebnega razčlenjevanja, je drugi del, ki se osredotoča na možnost rehabilitacije storilca, v praksi bolj težaven. Moje razumevanje te določbe je pač tako, da moramo pri izbiri in izrekanju kazni, ob upoštevanju obdolženčevega človeškega dostojanstva, razmisliti oz. dati občutno težo tudi ugotavljanju osebnosti obdolženega in njegovih okoliščin ter posebej razmisliti, na kakšen način bo izvršitev kazni omogočila ponovno vključitev v skupno družbeno okolje.
Najprej je potrebno razmisliti, v kakšni meri kazenski postopek v sedanji obliki takšen premislek sploh omogoča. Da ga zahteva, je jasno razvidno že iz 1. člena ZKP, ki v drugem delu nalaga, da se storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka. Kot sem že nekoč prej napisal, se v praksi sodišča bistveno bolj ukvarjajo z vprašanem krivde obdolženega, kot pa tega, kakšna kazen mu v resnici gre. Struktura kazenskega postopka je namreč še vedno taka, da je v primeru glavne obravnave to vprašanje v ozadju.
Paradoksalno je edina za to primerna ureditev v fazi predobravnavnega naroka, ki ga zakon jasno razmejuje na dva ločena segmenta v primeru priznanja krivde. Prvega, kjer obdolženi prizna in se to priznanje sprejme, in drugega, ki je namenjen izreku kazenske sankcije, kjer je sklep o sprejemu priznanja osnova, narok pa v celoti namenjen ugotavljanju okoliščin, pomembnih za izrek kazenske sankcije. Čeprav se v večini primerov izvede neposredno po prvem naroku, je v praksi, vsaj tako opažam pri sebi, že pogosteje, da se za ta narok predlaga izvedba dejanj, ki potrebujejo posebno pripravo naroka, tudi s predlogi za izdelavo mnenja izvedenca klinične psihologije, z zaslišanjem oseb iz ožjega obdolženčevega okolja in podobno. Zaslišanja na naroku za izrek kazenske sankcije so, ker je pač odpravljeno vprašanje, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje ali ne, bolj sproščena (če lahko to tako označimo), vsekakor pa nudijo večji vpogled v osebnostno strukturo in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro ustrezne sankcije.
Sedanje določbe, ki bi eksplicitno urejale delovanje sodišča v fazi glavne obravnave glede teh okoliščin, so skope. Obstaja pa, zame nenavadna določba 182. člena ZKP, ki je v bistvu namenjena ugotavljanju okoliščin potrebnih za izrek kazenske sankcije, ta med drugim določa, da pred koncem preiskave preiskovalni sodnik razen osebnih podatkov in podatkov o predkaznovanosti, vedenju med prestajanjem prejšnjih kazni, „po potrebi ... priskrbi podatke o prejšnjem življenju obdolženca in o razmerah, v katerih živi, o njegovem osebnem dohodku v zadnjih treh mesecih, kot tudi o drugih okoliščinah, ki se tičejo njegove osebnosti“. Preiskovalni sodnik lahko v te namene tudi odredi medicinske preglede ali psihološke preiskave obdolženca, če je treba dopolniti podatke o njegovi osebnosti.
V vmesnem obdobju, če odmislimo zgoraj opisani narok za izrek kazenske sankcije, torej med delovanjem preiskovalnega sodnika in nastopom kazni, v rednem postopku takšnih zahtev ni, po pravici povedano pa tudi ni na razpolago kaj dosti časa. Zahteve iz Kazenskega zakonika namreč v okviru določbe 49. člena določajo, kaj ugotavljati, ne pa tudi, kako naj sodišče postopa, ker je načelo proste presoje dokazov še vedno dominantna maksima.
Tako šele pri prestajanju kazni zapora, ko se za obsojenega izdela t. i. „osebni načrt“, se na ustreznejši način ugotavljajo okoliščine, ki so pomembne za dosega cilja iz 45.a člena. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 10. členu navaja, kaj je tak osebni načrt -individualiziran program prestajanja kazni zapora, ki se izdela na podlagi ocene potreb in tveganj obsojenca za čas prestajanja kazni zapora in po odpustu, s ciljem, da se ga usposobi za življenje na prostosti, v skladu z družbenimi normami in odprave tveganj ponavljanja kaznivih dejanj (označil M.J.) Pri kazni dosmrtnega zapora je sicer v KZ-1 (tretji odstavek 88. člena) predvideno, da je lahko pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal petindvajset let zapora. To pomeni tudi, da zakonodajalec z uvedbo dosmrtnega zapora ni opustil osnovnega cilja.
Izrekanje najvišjih kazni je posebej kočljiva zadeva, še zlasti, ker so pogosto povezane z okoliščinami, ki so nam v veliki meri zakrite. O kaznivem dejanju umora in nekaterih ključnih okoliščinah, kot so morilska sla, brezobzirno maščevanje in „drugi nizkotni nagibi“, sem že pisal. Sprejemanje odločitev o tem, ali so ti vzgibi podani, je v praksi zahtevno, ker dokazno ni popolnoma dostopno. Ker tem dejanjem lahko sledi najvišja možna kazen, tudi dosmrtni zapor, je to še posebej problematično.
Ključno v zadevi je namreč, ali resnično priznavamo legitimnost obrambe v kazenskem postopku. Na višino kazni, to je jasno, občutno vpliva pravočasen kritičen odnos obdolženega do kaznivega dejanja. Priznanje krivde v preiskavi ali recimo na predobravnavnem naroku, je recimo takšna okoliščina. A recimo, da zagovornik sklepa, da je dokazna podlaga prešibka, ali pa je tožilstvo izhajalo iz zmotnih kvalifikatornih okoliščin, npr. kot pri zgoraj navedenih vzgibih, in obdolžencu svetuje, da naj s priznanjem počaka, ali poda zagovor kasneje. Obtoženi tvega, da bo s tem izgubil pozitivni moment, ki omogoča izbiro manjše oz. primernejše kazni, kljub temu, da je pri njem podano tako obžalovanje, kot kritičen odnos do svojega ravnanja in s tem osnova za kasnejšo rehabilitacijo.
Razen tega je težko, če že ne nemogoče, navajati morebitne olajševalne okoliščine, ki jih lahko razkrije le obdolženi, hkrati pa se braniti v smislu, da dejanja ni storil. Obdolženi se tako nahaja med Scilo in Karibdo, sodišče pa tudi ostaja brez pravega vpogleda in možnosti za izbiro ustrezne kazni. V praksi, pri rutinskih primerih, sodniki razumejo takšne dileme in te praviloma nimajo posledic za obdolženega. A pri zahtevnejših zadevah, kjer grozi obdolženemu visoka zaporna kazen, katere značilnost je bolj izražen retributivni učinek, bi si sam želel, da se z določitvijo višine kazni ne bi ukvarjal hkrati z odločitvijo o tem, ali je bilo dejanje obdolženemu dokazano ali ne.
Sistemsko bi bilo, glede na zasnovo kazenskega postopka, to seveda težko doseči. Mi pa je sedaj bolj razumljiva anglosaksonska delitev postopka na dva segmenta, pri čemer je t. i. „sentencing“ tudi bolj kompleksen in prilagojen cilju izbrati najbolj ustrezno sankcijo. Ta del postopka nekako ustreza našemu naroku za izrek kazenske sankcije. Kaj podobnega bi mogoče morali imeti v primerih, kjer se lahko izreče kazen 30 let ali kazen dosmrtnega zapora.
Vem, da takšna razmišljanja v današnjem svetu in družbenem okolju niso ravno popularna. Velik odstotek prebivalstva celo ne bi imel, kot sem to že enkrat napisal, težav s ponovno uvedbo smrtne kazni. Pogosto mi kdo v podobni debati tudi navrže, da bi nekoga pač zaprl in vrgel stran ključ. Takšen pogled izhaja pravzaprav iz nenavadno nekritičnega odnosa do samega sebe. Takšen pogled je danes precej običajna stvar, ker se poskuša celotno strukturo človeštva slikati v kontrastu belo-črno. A dejstvo je, da je vmes celo več kot 50 odtenkov sive in da se lahko vsakdo nekoč znajde v kazenskem postopku. Nimam nobene težave z izrekom obravnavne kazni, če bom lahko ustrezno ocenil, da jo dejanje in okoliščine obdolženca terjajo. A o tem moram biti prepričan in zahteva kazenskega postopka je, da bom o tem lahko prepričal tudi druge.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
