Ko sem začel delati v Celju, je bil moj odnos do potovanja po cesti v dobršni meri naiven, priznam. Pot, vsaj teoretično ne bi smela predstavljati težav, saj poteka po avtocesti in v obratni smeri od običajnih jutranjih prometnih tokov. K mojemu takratnemu razmišljanju je prispevalo tudi to, da sem pravzaprav vedno stremel k premikanju in tudi prosti čas pogosto preživel na poti. Ko me je “poklicala cesta”, kot sem to pogosto poskušal predstaviti moji družici, sem sedel na motor in šel. Potovanje, opazovanje, doživljanje okolice in te zadeve, so mi predstavljale sprostitev, in praviloma sem se s takih izletov vračal napolnjen z novo energijo.
Po šestih letih in po grobi oceni prevoženih 350.000 kilometrih, da ne govorim o treh zamenjanih avtomobilih, se ljubezen do tovrstnih užitkov seveda občutno spremeni in je bilo v zadnjem času že tako, da me od doma med vikendi niso mogli premakniti niti s konji. Pa še motor me takole, malce zamerljivo, gleda v garaži, od koder se v zadnjih dveh letih skorajda ni premaknil.
Tudi poklicne izkušnje, pa če si to hočem priznati ali ne, so takšne, da spoznaš cestni promet tudi po plati, ki jo običajni ljudje, če imajo srečo, vidijo le na straneh črne kronike in televizijskih poročil. Ta pa je seveda bistveno milejša, kot pogled v foto album prometne nesreče s smrtnim izidom in sojenje njenim povzročiteljem. Priznati moram, da so bile te izkušnje še za odtenek bolj pretresljive, kot neposreden stik s posledicami prometne nesreče v časih, ko sem še delal v policiji. Mogoče zaradi tega, ker je bilo takrat delo usmerjeno predvsem v fiksiranje ugotovitev, zavarovanje sledov in odpravo posledic, zaradi tega so izostali vpogledi v samo dojemanje udeležencev.
Verjetno je ni stvari, ki bi pri Slovencih povzročila nek samokritični odnos do lastnega sodelovanja v cestnem prometu, ker v vseh teh letih na cesti, ugotavljam, da še vedno vsak misli, da obvlada vožnjo in so za vse krivi pravzaprav drugi. Podobno kot v anekdoti, ko nekdo pelje po avtocesti v napačni smeri in se jezi na »norce, ki mu vozijo nasproti«. Če na primer, poslušaš med vožnjo eno izmed bolj priljubljenih radijskih postaj, ki razmeram na cesti posveča precejšnjo pozornost, je takšen nazor dokaj jasno razviden iz komentarjev tistih, ki v oddajo kličejo. Recimo: »Dajte reč folku, naj se mi umakne na desno stran, če se že vleče po avtocesti kot polž,« ali kaj podobnega.
Ena izmed stvari, ki so me stalno motile, je tudi tista, ki ji želijo policisti z novim radarjem narediti konec (oziroma jo vsaj omiliti), in sicer tesno približanje avtomobilu od zadaj, z namenom, da se le ta odstrani na desni vozni pas. Prav pri tem sem resno razmišljal, da bi si na zadnje steklo montiral kamero, ki bi posnela izraze in sporočanje, ki ga je voznik v sprednjem avtomobilu deležen, če se takoj ne umakne. Divje gestikulacije, spakovanje, »hupanje«, »blendanje« (prižiganje dolgih luči), prižiganje smernih kazalcev in kar še sodi sem, pogosto par deset centimetrov oddaljenega vozila, vse pri hitrosti okoli 130 kilometrov na uro, pove največ o tem, kakšno je dojemanje posameznika o svoji vlogi v cestnem prometu. Žal zaradi pravnih omejitev ideja o objavi takšnih posnetkov na internetu, ni prišla v poštev.
K podobno nevarnem početju sodi tudi nekaj, kar imenujem »vožnja po GSM-u«, za katero je značilno, da voznik (voznica) vozi po avtocesti z nihajočo hitrostjo med, recimo 60 do 120, odvisno od tega, kako poteka pogovor po prenosnem telefonu (seveda ne v prostoročni izvedenki), praviloma nagnjen(a) na desno stran z naslonjenim komolcem. Ne vem, a občutek imam, da ko je kaj zanimivega, hitrost upade na 60 in ko ne, naraste na 130. Moje nadaljnje raziskave tega fenomena, na srečo, niso več potrebne.
Verjetno bi bilo k tem impresijam za dodati še kaj, mogoče nihajočo vožnjo težkih tovornjakov, za katero kaj kmalu ugotoviš, da je njen vzrok, ker voznik piše SMS sporočila ali bere časopise, pa bližnja srečanja tretje vrste s kombiji registrskih številk ene izmed novejših članic EU, ki so dobesedno parodija predpisane tehnične brezhibnosti vozila in tako dalje in tako naprej in kot “pièce de résistance« še seveda meni skrajno nejasna organizacija vzdrževalnih del na avtocestah, ki jo še vedno, upam, da zaradi mojega nepoznavanja, dojemam kot norčevanje iz uporabnikov AC.
Verjetno bi kdo pričakoval, da bom kot pravnik sedaj poskušal podati nek predlog, kaj bi bilo potrebno narediti, da do takšnih pojavov ne bi prišlo. Pa ga ne bom, ker je v pravnem smislu že vse storjeno in predvideno. Stvar je v odnosu in mentaliteti, ki ga lahko spremenimo samo z internalizacijo in razumevanjem nujnosti pravil v cestnem prometu.
Mogoče pa pomaga tudi anekdota, da se ne bi nekoč znašli pred mano ali katerim od kolegov ali kolegic. Ko sem se nekoč malce preglasno hvalil z mojim letenjem, me je moj učitelj hitro umiril rekoč: »Ni težko biti dober pilot, težko je biti star pilot.«
Pa srečno vožnjo!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
