Po moji oceni zgolj na podlagi tega primera ni mogoče izpeljevati nekih širših zaključkov, saj gre za specifičen primer, a kljub temu ni mogoče spregledati, da je do najhujše posledice – smrti policista prišlo ob izvajanju običajne policijske dejavnosti – kontrole cestnega prometa in ne recimo ob kakšnem pregonu storilca kaznivega dejanja.
Po statistikah policije so se sicer napadi od leta 2008-2012 (ta statistika je bila na razpolago na spletnih straneh policije) gibali med 204 leta 2008 in 284 v letu 2012 oz. so bili v porastu od leta 2008 do 2012, z manjšo izjemo leta 2010. Po podatkih, ki so mi na razpolago, je število slednjih v letu 2013 upadlo, nato pa v letu 2014, do sedaj že preseglo število 100. Če pogledamo zgolj statistiko, tako ni mogoče reči, da prihaja do nekih večjih odklonov, kljub temu pa je naraščanje takšnih dejanj zaskrbljujoče.
Policija v tej statistiki tudi ugotavlja, da so bile v večini primerov zoper storilce teh dejanj izrečene pogojne obsodbe (zgolj v 17,2 % zaporne) in v zaključkih tudi podaja sklep, da je najverjetneje učinek specialne in generalne prevencije na tem področju majhen.
Iz moje osebne prakse lahko ugotovim dejstvo, da obtožb zaradi storitve kaznivega dejanj po 299. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) (preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi) ali po 300. členu (napada na uradno osebo, o opravlja naloge varnosti) nikakor ni tako malo, da bi predstavljala neko posebnost v delu okrožnega sodnika (z obtožbo zaradi kaznivega dejanja po 301. ali 302. člena se po drugi strani v teh letih še nisem srečal).
A če izhajam iz okoliščin teh kaznivih dejanj oz. iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku, je šlo pogosto za enkratne dogodke v življenju posameznikov, druge okoliščine pa so narekovale izrek pogojne obsodbe. V bistveno manjšem odstotku pa je bilo dejanje in storilec takšen, da je bilo potrebno izreči zaporno kazen. Skratka, tudi osebno ne bi mogel zastopati stališča, da statistika odstopa od lastnih izkušenj oz. da izrek pogojne obsodbe ne bi bil upravičen.
Kar pa me je ob spremljanju te problematike presenetilo, je to, da se morajo policijski sindikati sedaj boriti za opredelitev intervencije in kontrole prometa kot nevarne, da bi se doseglo izplačevanje odškodnin za utrpele poškodbe. Pri mojem delu sem se namreč večinoma srečeval s tem, da je do kaznivega dejanja prišlo prav pri izvajanju intervencij in/ali kontrol cestnega prometa.
Če bi sedaj poskušal napraviti nekak tipični primer, bi šlo za naslednji dejanski stan; oseba stori prekršek (bodisi po prometnih predpisih ali zoper javni red in mir), policisti posredujejo, razen storilca oz. storilcev so prisotne še druge osebe, praviloma pod vplivom raznih substanc. Mirno pozivanje ali poskus izpeljati postopek o prekršku ne uspeta, policisti uporabijo prisilna sredstva, prisotni se »čutijo dolžne« vmešati v postopek in zgodba se konča s poškodbami bodisi policistov ali vpletenih ali vseh in seveda z izpolnitvijo znakov prej navedenih kaznivih dejanj.
Če si tukaj privoščim še čisto osebno razlago … kar me je pri tem vedno presenečalo, je dejstvo, da so se intervencije izvajale z bistveno večjim številom policistov, kot je bilo to tipično v »mojih« časih. A če upoštevam prej navedeno okoliščino, da obstajajo ovire za izplačevanje odškodnin za poškodbe v takšnih primerih, se mi zdi odločitev, da jih gre na intervencijo več, bistveno bolj razumljiva. Večje število policistov pomeni zmanjšanje verjetnosti, da bi stvar ušla nadzoru. Toda, kot v vsaki stvari, obstaja tudi tukaj »kavelj 22«. Če štejemo, da je agresivnost pravilom odraz strahu, bo večje število policistov povzročalo tudi povratni učinek ogroženosti prisotnih in s tem večjo možnost za agresivne reakcije. Podoben učinek imajo tudi drastične kazni, ki lahko povečajo pripravljenost upreti se kaznovanju.
Sploh ne dvomim, da se bo sedaj pristopilo k reševanju vprašanja varnosti policistov na tak način, da se bo prevetrila policijska taktika, verjetno dodala še kakšna oprema (neprebojni jopiči in podobno). A če se bo delalo zgolj na tem, ne da bi se gradilo samozavest policista, ki bo podana tudi zaradi zavedanja, da država »stoji za njim« ter mu pravočasno in primerno poravna škodo, ki mu pri izvajanju dela nastane, potem se ne bo naredilo nič. Upam, da se razmišlja o morebitnih posledicah tudi pri carini in tistih, ki izvajajo naloge na področju preprečevanja dela na črno, kjer bo zaradi drastičnih kazni prav tako prihajalo do konfliktnih situacij.
Verjetno najslabša stvar, ki se lahko zgodi, da bodo v prihodnosti policisti, cariniki in podobni k svojim »strankam« pristopali oboroženi do zob, z orožjem »na gotovs« in s kakšnimi oklepniki zraven.
Tudi Slovenija ima lahko svoj Ferguson.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
