Slovenija namreč, v letu, ko praznuje konec drugega desetletja njene samostojnosti, nudi na krožniku scenarije, ki bi dobremu satiriku in njemu ustreznemu režiserju, dale toliko “štofa” za dobro parodijo, da bi ta zasenčila celo kultne nadaljevanke kot so Monty Pyton, Black Adder in kar je še podobnega. Žal so te možnosti naše države absolutno premalo izkoriščene in je edina omembe vredna zadeva, ki je te možnosti izkoristila zgolj in samo strip “Sokol in golobica”, če pustimo ob strani produkcijo, ki (žal) edini humor najde v življenju priseljencev iz republik bivše skupne države.
Prodaja tega teatra absurda, ki ga živimo v tujino, bi lahko bila podoben hit kot nekoč Yugo ali pa povsod po svetu znani Iskrin telefon ali pa Akrapovičevi auspuhi in Pipistrelovi frčaplani danes. Vsi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s komedijo bi lahko hodili na eskurzije v Slovenijo, mi pa bi to tržili kot izviren in seveda ustrezno prestižen slovenski produkt.
Recimo, se spominjate nadaljevanke “Politik novega kova” (The New Statesman) z nepozabnim B’stardom? Navdihe za nadaljevanje te serije bi, brez kakršnihkoli dodatnih ustvarjalnih naporov, našli v našem Državnem zboru, kjer imamo takšnih likov in njihovih zgodb toliko, da bi jih lahko res prodajali in to za dober denar. Par skritih kamer in mikrofonov, kot v kakšnem Big brotherju in voila, za naslednjih 10 let lahko celotno svetovno produkcijo zalagamo z idejami.
Enako storitev bi lahko nudili recimo, za nadaljevanko “Vsi županovi možje” (Spin city), kjer bi glavni izvor novih idej bilo dogajanje na sedežu Vlade ali po številnih magistratih po naši vrli državi, pa tudi če vzamemo v ozir samo glavna tri slovenska mesta. Mogoče bi lahko napravili celo parodijo na nadaljevanko Zahodno krilo. Možnosti, ki jih te naše institucije dajejo so praktično neomejene.
Še vedno žalujem za nadaljevanko “Allo, allo”, ki je tudi ugasnila, ker pač štirih let druge svetovne vojne ni bilo mogoče raztegniti na daljše obdobje. Vse samo zato, ker avtorji očitno niso vedeli za Slovenijo, kjer druga svetovna vojna še vedno traja. Rene, poročnik Gruber, Herr Flick, odporniško gibanje, Gestapo, komunistični odpor, vse to je pri nas še vedno na zalogi, sveže in rosno, in to očitno v taki meri, da bi lahko zgoraj navedeno nadaljevanko “vlekli” še najmanj 30 let.
Na žalost se na temo sodišč ne morem spomniti kakšne tovrstne nadaljevanke, a glede na to kar vidim, čeprav z najboljšo voljo, tudi ne najdem humoristično obarvane vsebine. Prepričan pa sem, da bi jo našel kdo, ki ima žilico za to. Mogoče bi ga napotil na spore glede motenja posesti ali pa na kakšno sojenje za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.
Aja, potem pa je tukaj še, kot vedno, “navadna raja”. Verjamem, da ji ni več nič do heca, a jo življenje v naši državi vsak dan sili, da ustvarja komične vsebine… pravzaprav tragikomične, z vsakodnevni obetom boljšega življenja in vedno znova doživetimi porazi. In s trpkim okusom v ustih najdem pravo nadaljevanko, ki bi lahko našla novi navdih pri življenju slovenskega malega človeka – “Samo bedaki in konji” (Only fools and horses).
In ko sem malo bolj razmislil o tem zadnjem, je, pošteno povedano, tudi zame, bilo heca dovolj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
