V zadnjem času je, recimo, kar se tiče dela sodnika, prišlo do precejšnjih sprememb že pri izvajanju svoje osnovne funkcije. Če sem še pred 11 leti, ko sem začel opravljati to delo, izključno nastopal v senatih, bodisi z nepoklicnimi sodniki porotniki bodisi s svojimi poklicnimi kolegi sodniki, je danes senatno sojenje na glavni obravnavi postalo izjema, pridržana bolj izpostavljenim primerom. Spremembe zakona o kazenskem postopku, kot kaže, bodo takšno, individualno delo oziroma odločanje sodnika v drugih obstranskih zadevah, še povečale.
Tako imenovano zborno sojenje ima več zgodovinskih ter drugih razlogov in je primernost ali neprimernost dodobra strokovno razdelana. Tudi sam sem se nekaterih težav v zvezi s tem že dotaknil v svojih kolumnah. In še vedno ostajam prepričan, da bi bilo, vsaj v primerih nekaterih težjih kaznivih dejanj, za pravno kulturo Republike Slovenije dobrodošlo, da bi uvedli pravo porotno sojenje, z laično poroto in vsem, kar spada zraven. Na eni strani zaradi tega, ker bi to ljudstvo, v katerega imenu odločamo, močneje povezalo z delovanjem in razumevanjem države, tako njenih omejitev kot njene moči, kot tudi zaradi tega, ker bi mogoče takšen sistem obrnil trend, kot ga imenujem, fetišizacije obrazložitve sodniških odločitev. Na drugi strani pa tudi ni za spregledati, da nekateri mlajši in strokovno nedvomno kompetentni kolegi odkrito zagovarjajo še nadaljnjo redukcijo na sodnika posameznika. Tudi ti argumenti imajo svojo težo in se bo treba z njimi prej ali slej soočiti.
Vendarle pri tem ne smemo spregledati nekaterih razlogov za večje število sodelujočih pri sodniških odločitvah. Do tega ni prišlo samo zaradi načela, da »več glav več ve«, temveč tudi zaradi tega, da se breme odločitve razdeli na več posameznikov, ki med seboj komunicirajo. Ker je breme odločitve, to lahko razume vsak, razen izrazitih sociopatov, precejšnje že pri osebnih odločitvah, kaj šele pri odločitvah, ki nosijo takšne posledice, kot so sodniške. Ker ne nazadnje, ključen element sodnikovega dela je njegova odločitev v zadevi, tisti trenutek, ko izreče sodbo in s tem preseka možnost svojega umika nazaj na pot, ki je do odločitve vodila. Kocka takrat pade.
Soočanje s takšnimi bremeni je stvar, o kateri v Sloveniji, ki je, kar se tega tiče, zelo rudimentarna in zavestno nevedna, ki kljub vsem objektivnim pokazateljem še ni predmet resnega ukvarjanja. Za zdaj ohranjamo mitologijo klenega in pogumnega soočanja z demoni, vse za narodov blagor. In mogoče zraven še tečemo in se rekreiramo ... A o tem kdaj drugič.
Obstaja pa še en vidik dela, ki sodnika umešča v specifične delovne povezave. V Sloveniji je tako za sodnika značilno, da ima »svojo« strojepisko ali zapisničarko, kakor se neformalno imenuje oseba, ki piše zapisnik obravnave in skrbi še za veliko administrativnih opravil, ki spadajo v sodnikovo pristojnost, od odprave pisanj do urejanja spisa. Nalog je toliko, da jih na tem mestu (neupravičeno, ker so zelo pomembne) ne morem našteti. Kolikor dotična oseba resnično ekskluzivno skrbi samo za posameznega sodnika, je seveda stvar ne samo finančnih in kadrovskih zmožnosti posameznega sodišča, temveč tudi drugih objektivnih okoliščin. A sposobna in delovna strojepiska je, to že po teh letih lahko rečem, vredna vsakega denarja (njihove plače pa so – preprosto rečeno – nesramno nizke).
Druga takšna oseba pri sodnikovem delu je, kot se je uveljavil izraz – strokovni sodelavec, oseba, ki ima opravljen državni pravniški izpit in, recimo temu, »pokriva« sodnika glede spremljajočih, a strokovno zahtevnih dejanj, ki spadajo v njegov delo. Luksuz imeti »svojo« strokovno sodelavko ali sodelavca je še toliko redkejši in pravzaprav poznam le redke primere sodišč, kjer je to realizirano. Na Okrožnem sodišču v Ljubljani imam to srečo oziroma, kot bom pojasnil kasneje, sem jo imel. In ne nazadnje, občasno se pri sodniku pojavijo sodni pripravniki, diplomanti pravnih fakultet, ki pridobivajo praktične izkušnje za bodoče delo in seveda opravo državnega pravniškega izpita, te nočne more in življenjskega dogodka pravnika, ki bo opravljal zahtevna dela v pravosodju.
Včasih in na žalost, ker sodnik nima kaj veliko za reči pri izbiri teh sodelavcev, vse preveč naključno, se lahko vse te osebe ujamejo in uskladijo v svojem delovanju. In šele takrat lahko ugotoviš, kakšnih potencialov pri organizaciji dela ne izkoriščamo oziroma jih ne znamo ustrezno operacionalizirati. Tudi zaradi tega, ker nismo navajeni (in višje po zahtevnosti poklicev, kot gremo, bolj je to očitno) delati v teamu oziroma timu, kot to besedo že kar nekaj časa pozna Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Marsikaj v sodstvu je krivo za to. Sodniki so pogosto izraziti, celo zelo kapriciozni individualci, s katerimi ni preprosto delati. To je v določenem smislu dobro za strokovno odločanje v senatih, kjer se lahko zelo krešejo različna mnenja, a te lastnosti na področjih, kjer za takšno nastrojenost ni prave potrebe, bolj škodijo kot ne. Gotovo so pomembni faktorji tudi finančne sposobnosti sodišč, omejitve zaposlovanj in kar je še tega. Kot sem se pogovarjal že pred časom z ameriškim kolegom, imajo ti zaradi tega ločena sredstva, iz katerih si plačajo svoje osebje. In ne nazadnje, eden izmed dejavnikov je tudi tisto, na kar je opozoril že projekt Lukenda – premajhna in neperspektivna obravnava strokovnih sodelavcev kot kariernega poklica. Ni vsak, ki je lahko izvrsten strokovni sodelavec, tudi primeren za sodnika. Mogoče si tega niti ne želi, a vztrajati pri takšnem strokovnem znanju in tako slabem plačilu zanj je neracionalno, če že ne suicidno.
A da se vrnem k motivu za tole razmišljanje. Imel sem srečo, da smo se v zadnjih letih, kar sem na tem delovnem mestu, nekako ujeli sam, moja strojepiska, strokovna sodelavka in sodna pripravnica. V našem skupnem delovanju je prihajalo do sinergij, ki so odnašale na eni strani potrebo po skrbi za opravila v zadevah, ki smo jih opravljali skupaj, in na drugi omogočale vzajemno motivacijo. Postali smo, kot pravi opredelitev: skupina ljudi s popolnim naborom komplementarnih znanj, potrebnih za dokončanje neke naloge. Poudarjam, komplementarnih, ker se nam je uspelo dopolnjevati in delovati skupaj. Skratka, postali smo team – tim. In vsak od nas, vsaj zase lahko to nedvomno trdim, je lahko prav zaradi teh učinkov pridobil.
Kot pravijo naši nekdanji sodržavljani: »Ne znaš šta gubiš dok ne izgubiš.« Strokovna sodelavka bo nadaljevala svojo kariero na Višjem sodišču v Mariboru in delo bo zahtevalo ponovne in težke prilagoditve, ki jih prinese odhod dobrega sodelavca. Lahko samo upam, da bom, kot do zdaj, imel srečo in se bo formiral nov, vsaj približno enako dober team.
Tako, Mateja, tale je zate. Vso srečo!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
