O »globoki državi« se je tudi na Zahodu začelo več govoriti šele z nastopom funkcije novega predsednika ZDA Donalda Trumpa. Prav globoka država naj bi mu preprečevala tiste stvari iz njegovih volilnih obljub, ki naj ne bi ustrezale interesom prikritih, a močnih akterjev, globoko prepletenih z delovanjem ameriške države. Odnosi z Rusijo in delovanje ZDA v Siriji, Iraku in Afganistanu, številna curljanja podatkov iz obveščevalnih služb so primeri, ki govorijo v prid temu.
A za kaj pravzaprav gre? Zanimivo je, da se ta izraz pojavlja pri državah, ki z zahodnimi demokracijami nimajo kaj dosti opraviti, razen da imajo vpeljane formalne elemente demokracije. Šlo naj bi namreč za pojav, ko vplivna omrežja znotraj državne birokracije spodkopavajo ali prikrito prisiljujejo izvoljene predstavnike oblasti oziroma takšno – izvoljeno oblast v celoti. Najpogosteje se je s tem v zvezi omenjalo delovanje takšnih struktur v Egiptu, Pakistanu in Turčiji. Prav v Turčiji naj bi do čistk, ki so sledile poskusu državnega udara, prišlo zaradi boja med Erdoganom in temi strukturami. To tudi pojasnjuje za nas relativno nenavadno obračunavanje predsednikove oblasti s sodniki, tožilci in policijo.
V ZDA, lahko pa bi enako trdili tudi za večino zahodnih držav, vključno s Slovenijo, lahko ugotovimo, da zaradi značaja in posebnosti delovanja prihaja do oblikovanja struktur, ki so v takšnem ali drugačnem interesnem nasprotju, recimo temu z »voljo ljudstva«. Te povezave so lahko med uradništvom in zasebnim sektorjem ali pri nas z javnim sektorjem v širšem smislu, torej tistih segmentov javnega sektorja, ki delujejo skoraj po enakih pravilih kot gospodarske družbe. Iz teh povezav se lahko ustvarijo za člane ugodna omrežja, ki niso nujno finančno koristna, lahko gre zgolj za udobnost sobivanja. Ideologija je lahko povezujoči element, a vsekakor niti približno ni odločujoč dejavnik. Kar je bistveno pomembneje, je to, da na ta način informacije o delovanju države in pomembnih odločitvah prihajajo do zunanjih akterjev, ki jih neposredno zadevajo, ti pa lahko zato preprečujejo zanje neugodno delovanje države, jo ovirajo ali dosegajo vsaj prilagoditve, ki jih ne prizadenejo preveč. Se več, kot to opisuje Mike Logren v svoji knjigi Globoka država: Padec Ustave in vzpon senčne oblasti Deep State: The Fall of the Constitution and the Rise of Shadow Goverment), bistvene in ključne informacije so lahko dostopne zgolj povezanim v tem omrežju, v celoti pa odtegnjene izvoljenim predstavnikom.
Sam imam o obstoju takšne globoke države stališče, da gre samo za evolucijsko naprednejšo stopnjo struktur, ki obstajajo v vsaki državi in katerih delovanje ni vedno zgolj negativno, pa naj se to še tako nenavadno sliši. V tem smislu igrajo te strukture na dejanski ravni podobno vlogo kot pravo na normativni. V delovanju države sta tako vgrajeni določena togost in konservativnost, ki ni nujno slaba, saj lahko prepreči pretirane posege v družbeno stvarnost. Res pa je to edina kolikor toliko pozitivna lastnost teh struktur.
Ocenjujem, da je pomen in vloga globoke države neposredno povezana z genezo moderne države. Pri nas se da običajno te strukture poskusa ideološko opredeliti, a se vedno znova pokaže, da tako preprosto te povezave ni mogoče povleči. Najprej že zaradi tega, ker ideologija v svoji čisti obliki (če kot taka še sploh obstaja) ni več sposobna nositi delovanja posameznika (kot bi rekel Bora Đorđević – »za ideale ginu budale«), in drugič, ker bi ideologija te povezave v bistvu onemogočala. Delovanje znotraj teh omrežij je tako, podobno kot pri mafiji, le »biznis« neke skupnosti. In podobno, kot delovanje ni povezano z ideologijo, tudi ni nujno povezano s premoženjskimi motivi. Prav zaradi tega teh povezav ni mogoče neposredno zaznati. Motiv je tako pogosto zgolj poznanstvo ali povezava sama po sebi, z implicitno možnostjo, da postane nekoč koristna na tak ali drugačen način. In tako (ne)realizirana lahko ostane prav do konca. Toda kontakti ali posamezniki v teh strukturah se, kot bi rekla danes mladina, čisto preprosto »štekajo«, si pomagajo ali dopolnjujejo. Strukturo zaznamo takrat, ko se najde sto razlogov, zakaj neke stvari ni mogoče spremeniti, in le s stisnjenimi ustnicami izraženo možnost, da do take spremembe pride. Izredna zakrčenost pri relativno preprostih korakih, ki jih je treba izvesti po naročilu izvoljene oblasti, zamujanje reform na interesno pomembnih področjih in še kaj, kar preprosto ne želim navajati, je pogosto znak, da je ta »globoka država« na delu.
Tudi zaradi tega, ker se takšno delovanje pogosto prikazuje kot operativni, strokovni in še kakšen problem in ne stvar vpliva »globoke države«, se lahko še vedno oklepamo ideje, da je razvoj države končan, kot je v devetdesetih zatrjeval Fukuyama. Pa čeprav postaja moderna država pogosto karikatura in zgolj še ena oblika reality showa za mase, katerih moč, da vplivajo na svojo prihodnost skozi demokratične procese, nezadržno upada.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
