Sam sem, ne da bi dvakrat razmislil, predlagal, da si nabavi kakšno manjšo jahtico, se potegne do najbližjih otokov in izklopi mobitel. In se seveda velikodušno ponudil, da bi to »barkico« tudi vzdrževal in zanjo skrbel, vse za protiuslugo recimo, dveh tednov njene uporabe na leto. Kar je seveda moja ideja preživljanja prostega časa.
No, ker sem se, saj se je kolegu zdela ideja dobra, že veselil teh dveh tednov v stilu, ki si ga niti približno ne bi mogel privoščiti, sem ga kasneje občasno pobaral, kako kaj s tem in ali se je že odločil. No, nekako tri mesece kasneje je sporočil, da ima boljšo idejo, ki je šla nekako takole: »Glej, imam en kos zemlje tik ob obali, neka firma mi je dolžna toliko in toliko denarja in bi mi to kompenzirala v cementu in sem se že pogovarjal, lahko bi tam zgradil marino in če zgradim marino mi je pripravljen nek proizvajalec jaht dati v uporabo tri jahte v zameno za vez v tej marini«
Moral sem se smejati. Ampak, obenem mi je postalo jasno, zakaj njemu ni potrebno vsak mesec pokrivati minusa na računih, zakaj je tako uspešen na tem področju in mi je tudi postalo jasno, da bo svoj cilj – biti bogat v svetovnem merilu, gotovo uresničil in to mu, če še tega ni dosegel, še vedno privoščim. Najine poti so se kasneje namreč razšle, a tega ne bom pozabil.
Seveda bom v to anekdoto takoj vpletel stare Grke, ki so tako »izvorno krivi« skoraj za vse ideje o ljudeh, oblikah vladanja in življenja v družbi. Tako je dobri stari Platon že pred tisočletji ugotovil, da se pač ljudje delimo tudi po motivih našega bivanja na tem svetu in je v svojem delu Država postavil tezo, da obstajajo ljudje, ki stremijo k znanju, ljudje, ki stremijo k uživanju časti in ljudje, ki stremijo k pridobivanju materialnih dobrin. Če bi se, tako pravi, lahko organizirano izkoristilo te motive, ki vodijo posameznika, bi imeli idealno državo.
Zakaj sploh govorim o tem? Nekako imam občutek, da se sedaj poskuša ljudi spraviti v en sam okvir, ki izhaja iz stališča, da bodo ti, če samo postavimo ustrezne zahteve in okvire, storili vse, da bi ustvarjali predvsem materialne dobrine in predvsem videli smisel v tem. Dobro, dejstvo je, da sedanja kapitalistična ekonomija pravzaprav bazira na tem, recimo večinskem motivu, in da zaradi tega niti ni bilo pričakovati kaj drugega. Toda, pristop je napačen prav v tem, ker zapostavlja druge motivacije in še več, jih pravzaprav v veliki meri popolnoma zanika. Materialno podstat družbe bi torej ustvarjali in zanjo skrbeli posamezniki in to vsi in v celoti. Implicitno ali celo eksplicitno se izhaja iz stališča, da smo pač vsi motivirani na ta način.
To je, milo rečeno, nevarno. Če namreč dopustimo, da je to edini zveličavni motiv, so interesi in motivacija, ki izhaja, pa gremo po Platonu, iz hrepenenja po časti in znanju »okuženi« tako, da bodo namenjeni predvsem skrbi za materialno. Tako tudi popolnoma kredibilni motivi po védenju in časteh postanejo nekaj, čemur se ne daje prave cene. Po domače rečeno, ljudem, ki stremijo še po čem drugem kot dodobra nabiti denarnici, se na nek način odreka legitimnost ciljev in se jih sili, da svoje primarne motive podrejajo dokaj banalni ekonomiji. Ali, kar je še huje, vzpostavlja enake kriterije, ki veljajo za ekonomijo, v prostor, kjer ponudba in povpraševanje kot temeljna postulata ekonomije, enostavno rečeno, povzročata škodo. Po domače povedano iz rezultatov drugih motivov se poskuša ustvariti ekonomske dobrine in jih podvreči tej logiki – recimo – znanje, ki naj bi se ustvarjalo na fakultetah se podvrže številu objav znanstvenih člankov.
Da se razumemo, ne trdim, da ima Platon prav in tudi ne sprejemam njegove koncepcije idealne države, tisto kar me moti je, da se iz družbenega prostora izrivajo legitimni in človeku lastni motivi. Zaradi tega ni čudno, da so rezultat različne frustracije posameznikov in posledično tudi deviacije v družbi. Kadar smo namreč prisiljeni delovati v smeri, ki je ne dojemamo kot svoje, se prej ali slej znajdemo v nekem krču. In ker smo odvisni drug od drugega, to škoduje celotni družbi.
Če sem bil mogoče nejasen - razmišljanje mojega prijatelja mi je tuje, ga razumem in tudi spoštujem, ga pa ne morem ponotranjiti in delovati na takšen način, pa naj se še tako trudim. Bom pa lahko dneve in dneve razmišljal o zadevah, o katerih bi marsikdo rekel, da je o njih brez veze razmišljati, ker »tako pač je«. Pa ne, da bi bil kakšen velik filozof ali kaj podobnega, samo razmišljam rad o tem in je verjetno ta moja plat človečnosti bolj poudarjena, medtem ko je tista, ki bi morala poskrbeti za to, da bi si razmišljanje (ali kot je rekel moj ata - »sanjarjenje«) lahko privoščil, bistveno manj izražena ali pa celo skrita.
Sam prav v zgoraj navedenem vidim razloge za sedanjo krizo. Nobena kriza se ni rešila na enostaven način - tudi sedanja se ne bo - zgolj s še bolj trdim zagovarjanjem postulatov liberalne ekonomije (kar ni nič drugega kot postavljanje ekonomije na piedestal vrhovne ideje). Ravno obratno – krize so bile do sedaj vedno presežene, razrešene prav s tistim, kar je ključno – z upoštevanjem različnosti v motivih delovanja človeka. To pa pomeni krepitev in ne slabenje tiste rešitve, ki so jo našli v preteklosti od New Deala dalje, zelo enostavno rečeno: socialne države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
