Če rečem, da bo leto 2020 leto, ki ga bomo hoteli čim prej pozabiti, se mi bodo verjetno mnogi v tej misli pridružili. Če sem še na začetku leta v svojih pisanjih, ki so se morala dotikati razmer, s katerimi smo se, zaradi epidemije, soočali, tako v zasebnem, kot službenem življenju, bil previdno optimističen, se je ta naravnanost počasi spreminjala v negativno smer. Ta trend se žal nadaljuje.
Ob izvolitvi Trumpa v ZDA je v nekem javnem nastopu Slavoj Žižek izjavil, da je mogoče na to gledati tudi pozitivno, ker bo to prebudilo neke progresivne sile in vzpostavilo nov kritičen odnos do delovanja države in družbe. V smislu, sedaj pa je vrag vzel šalo, dajmo nekaj spremeniti. Navedena misel je parafrazirana, a poanta je v predvidevanju, da bo nek kritičen dogodek na določen način prebudil ljudi in vzpodbudil nove vrste delovanja, ki bo preseglo probleme preteklosti. Zgodovinsko spoznanje je pač, da so vsi močni pretresi rodili neko, pogosto pozitivno spremembo ali spremembe. Vojne so dale in omogočile velike preskoke v tehnologiji, nekatere ekonomske krize so omogočile spremembo v dojemanju vloge države, npr. znameniti Rooseveltov New Deal ali recimo enormne spremembe glede človekovih pravic in mednarodno pravne ureditve po drugi svetovni vojni.
Seveda najkasneje od znamenitega dela Naomi Klein Doktrina šoka dalje vemo tudi, da se takšne krize pogosto izkoristijo za druge, nikakor pozitivne spremembe. Tako se lahko krize končajo z vedno večjo razslojenostjo prebivalstva, predvsem v smislu naraščajočih premoženjskih razlik in ukinitvi ali oslabitvi tistih sistemov, ki blažijo socialne neenakosti. Ni potrebno biti prav genialen, da ugotoviš, da bo sedanje stanje povzročilo pravi pogrom med tistimi, katerih življenje je bilo zasnovano brez potencialnih kriznih rezerv, pa naj bodo to zaposleni z minimalnimi dohodki ali pa tisti podjetniki katerih delovanje je bodisi na začetku, bodisi poslujejo z minimalnim dobičkom. Sem sodi seveda še kakršnakoli dejavnost, ki temelji na mobilnosti ali družabnem udejanjanju prebivalstva – turizem, gostinstvo itd. Kljub vsem ukrepom, ki jih lahko sprejme država, bi bili, če bi se kriza končala jutri, našteti še vedno porinjeni v položaj, v katerem so ranljivi. Praviloma zato takšnim dogodkom sledi pojav, v katerem „velike ribe pojedo male“, večja koncentracija premoženja v rokah velikih igralcev in seveda močne eksistencialne krize posameznikov, ker se nujno zmanjša zaposlenost itd.
Zadevo lahko obračamo tako ali drugače, vrnitve nazaj v razmere pred pandemijo, po moji oceni, ne bo še dolgo časa in če poslušam medicinske strokovnjake, pravzaprav v takšni obliki, nikoli več. Globalna mobilnost, kot je bila podana pred pandemijo, množični turizem in podobno, bodo še nekaj časa okrnjeni. Prisoten bo namreč še vedno strah, da se zadeve lahko, kljub cepivu, ponovno sprevržejo v podobno stanje in to bo nujno povzročilo spremembe na odnosih med državami. Zadnje dogajanje v zvezi s pojavom novega seva virusa v Veliki Britaniji, kaže na to, saj je veliko držav EU prekinilo pomembne povezave z njo. Tudi na mikro ravni, ki je ne zajemajo poročila dnevnika in medijev, je tako. Moj prijatelj, ki dela na trgovski ladji se, na primer, že dva meseca ni mogel nikjer izkrcati, niti za kratek čas, pa čeprav ga je pot vodila od Baltika do Indije in Afrike. Zdaj je za več tednov obtičal „na sidru“ pred Maputom v Mozambiku. Test gor ali dol, nihče noče tvegati in luške oblasti izhoda preprosto ne dovolijo. Po pravici povedano, tudi mornarji niso pripravljeni sprejeti tveganja morebitne okužbe, sploh ker je med posameznimi lukami včasih par tednov plovbe. Brez prave medicinske oskrbe in ob komplikacijah, je okužba v takšnih razmerah dobesedno obsodba na smrt.
Nastop novega leta 2021 je na žalost le formalni dogodek, zabeležen na koledarju in ne dejanska sprememba, ki bi stvari postavila na novo. Kvečjemu nastop poletja, zaradi naravnih danosti, višjih temperatur in večje količine UV žarkov, je tisto, kar na virus resnično vpliva. Tako smo prisiljeni spet slediti Naravi in njenim zakonitostim.
Seveda ima vse našteto vpliv tudi na delo v pravosodju. Prvič, kot sem navajal že na začetku te pandemije, je iz zgoraj naštetih razlogov, pričakovati povečanje kriminalitete, verjetno pa tudi drugih pravno pomembnih sporov. Bilo bi skrajno nenavadno, da te okoliščine ne bi imele takšnih posledic. V „materialnem“ smislu je tako pričakovati več sodnih zadev.
Pomembne so seveda tudi, imenujmo jih procesne posledice. Že na začetku leta, ko smo preklicali vse obravnave, ki niso nujne, je bilo jasno, da bo potrebno kasneje vse, kot pravimo „noter spraviti“. Najkasneje takrat, ko je postalo jasno, da se zadeva ne bo končala prav hitro, bi bilo potrebno ustrezno spremeniti tudi zakone, ki takšnih razmer preprosto niso predvideli. V kazenskem pravu, tako mislim osebno, bi bilo recimo potrebno dodati izjemo, ki bi omogočala prekinitev teka zastaranja. Da je prekinitev možna ali vsaj ustavno dopustna, kažejo ne samo določbe 3. in 4. odstavka 91. člena, temveč tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-63/20-13, Up 253/20-12 z dne 5. 11. 2020. Glede na to, da se zna v prihodnosti primeriti še kaj podobnega, bi odpravili marsikatero nejasnost.
Glede same izvedbe kazenskega postopka je prav tako jasno, da dolgotrajnega stanja ne bo mogoče vzdrževati zgolj z improvizacijami in sanitarnimi ukrepi, ki jih izvajamo sedaj. Spet, potrebna bo zakonodajna aktivnost. Dobesedno bo potrebno zakonsko zasnovati potek kazenskega postopka na prvi stopnji s tehničnimi sredstvi, ki bodo fizično razmejevale udeležence - v celoti. To že zaradi tega, da bi se odpravile nejasnosti v zvezi s temeljnimi načeli kazenskega postopka – neposrednosti, javnosti itd. Če namreč teh načelnih vprašanj ne bodo reševale zakonske spremembe, tvegamo, da precej stvari ne bo prestalo ustavnosodnega preizkusa. Kot so rekli včasih v Jugoslaviji „bolje sprečiti nego lečiti“. Bojim se, da tega načela nismo uresničevali ne takrat in ne sedaj.
Recimo, da so to moje poklicne želje za Božička in Dedka Mraza (ker smo doma ideološko pluralni, uživamo v obeh). Pa cepljenje seveda, rad bi že popil kapučino v kakšnem „kafiču“...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
