Vsak dan je naša pozornost uprta v to, kako se s krizo spopada vlada, spremljamo dogajanje na »fronti«, pa naj gre za vprašanja privatizacije, socialnega dialoga, davkov in dajatev. Spremljamo tudi trpljenje civilistov (beri: prebivalcev naše države) zaradi posledic krize. Dodajmo še naravne nesreče, kot so povodnji in žled – in kaj hitro se zgodi, da dobimo občutek, da poteka prava vojna. Za zdaj še ne s topovi in tanki, a psihoza, značilna za vojno, je tukaj.
Moram priznati, da sem tudi sam v zadnjih nekaj letih, verjetno podobno kot moji predniki, ki so med vojno po radiu poslušali BBC, spremljal vse dogajanje, poskušal iz tega razbrati, kakšne posledice bo imelo tudi na moje življenje in nasploh, ob tem pa večinoma obupaval. Intimno pač ukrepov, ki spremljajo spopadanje s krizo, ne morem sprejemati s prepričanjem, da so učinkoviti. Zlasti ker gre, tako menim tudi na podlagi zgodovinskih izkušenj, za ponavljanje dokazano neuspešnih idej. Še huje pa je, da mi celotno dogajanje ne glede na spremembo politične ureditve in samostojnost naše države nenehno vzbuja občutek o že videnem v času rajnke države. Vse težave SFRJ (velika zadolženost, birokratiziranost, ekonomska kriza itd.) so v današnjem času ponovljene na ravni naše države, paradoksalno, iz današnje perspektive celo okrepljene in jasnejše. Kot reminiscenca na osemdeseta leta se pojavljajo celo očitki o dominaciji ene nacionalnosti v naši novi povezanosti v EU.
Ob takšni konstelaciji zadev pravzaprav ne presenečajo dramatične deviacije, ki se kažejo bodisi v nenasitnosti in pogoltnosti bodisi v avto- ali heteroagresiji. Občutek, da bo tako ali tako vse vrag vzel, ne more prinesti kaj dobrega in – tako vsaj ocenjujem sam – ljudi privede na pota, ki jih sicer ne bi ubrali. Na srečo v demokratičnem okolju vsaj politični sistem ne more kot nekoč diktirati popolnoma nesprejemljivih rešitev in se mora tako ali drugače podrediti demokratični volji. Čeprav je nepopoln in podvržen mnogim skušnjavam, da bi ga spreminjali in vplivali nanj, za zdaj kaže, da gre za standard, ki bo vzdržal. Mogoče bi k pravilnemu razumevanju njegove ureditve in delovanja pripomoglo tudi to, da si državljani, ki bi si zaradi zavzemanja za posamezne politične stranke najraje skočili za vrat, občasno pogledajo, kaj počnejo njihovi generali v lokalih okoli Državnega zbora. Tam pijejo objeti najrazličnejših barv, če se poetično izrazim. In da se razumemo, prav je tako, če se bo iz tega le kaj pametnega izcimilo.
Toda na silvestrovo moramo ostati pozitivni. In razlogov je kar nekaj. Osebno jih najprej vidim v mladi generaciji. Imam srečo, da se z njo še vedno srečujem, če ne drugače, pri pedagoškem delu. V zadnjem letu sem opazil, da ne potrebujejo prav dosti spodbude, da se odprejo in aktivneje vključijo v razmišljanje o temeljnih vprašanjih družbe, v mojem primeru prava. S »svojimi« študenti sem letos preživel malo več časa kot v zadnjih nekaj letih in vidim, da se pojavlja neka samozavest in odprtost, da se ne ustrašijo negativnosti in da si aktivno prizadevajo, da se vsaj zanje nekaj spremeni. Generacije študentov v drugi polovici devetdesetih so izkazovale podoben odnos. To je vsaj zame dober znak. Če prištejem še nekaj mladih podjetnikov, ki jih poznam, in njihovo neustrašnost pri delovanju v svetovnem okolju, se nam vsaj v tem pogledu ničesar ni treba bati. Saj se včasih zdrznem, ko jih poslušam, a premislek dostikrat pokaže, da v njihovih mislih je nekaj »mesa«. Tukaj je mogoče naloga nas, ki nam EMŠO kaže nižje številke, samo to, da jim pokažemo, da se je o marsičem že razmišljalo, da je marsikaj že bilo ugotovljeno in da ni treba na novo izumljati tople vode. Zdi se mi namreč zgrešeno postavljati točke, kjer se je »vse začelo«, kot da pred tem ni bilo ničesar koristnega in je zato treba vse zavreči in začeti na novo. Tako stvari pač ne delujejo.
Če bi lahko pisal Dedku Mrazu ali Božičku, bi si mogoče zaželel, da bi v novem letu znali vsi skupaj najti našo pot, ki bo odražala tisto, kar je lastno samo nam, vezanim na to našo malo državo. Da bi znali iz lastnih in tujih izkušenj izbrati tisto, kar ustreza našemu specifičnemu značaju, in ne bi zgolj po tujih logih pobirali pripravljenih receptov in vanje poskušali stlačiti slovensko stvarnost. Da bi se usmerili v to, kako nekaj narediti, ne da bi razmišljali, ali si bomo za to lahko lastili zasluge. In kar se mi zdi še pomembneje, da bi znali sprejemati odločitve ter zaupali vanje. Ne glede na tuje kritike in napotke – ne pozabimo, če bi jim takrat, konec osemdesetih, sledili, ne bi imeli te države. In tudi ne bi izumljali tople vode, kot sem že rekel. No, ker vsi vemo, da Božička in Dedka Mraza ni (niti ni Angelce Mraz in podobnih), pisal pač ne bom.
Bom pa vsem zaželel srečno novo leto 2015. Komu sreča pomaga, pa tako veste …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
