Poklici, ki so povezani s določenimi pritiski, so že po naravi bolj izpostavljeni konfliktom in reakcijam tistih, na katere je pritisk usmerjen – spomnite se samo risalnih žebljičkov na sedežih učiteljev in učiteljic ter podobnih bolj ali manj duhovitih stvari. Temu se seveda posameznik izogne, če si izbere poklic, ki takšnih situacij zaradi narave dela ne pozna. Nekateri poklici omogočajo, da se skorajda v celoti izključiš iz medčloveške interakcije. Če nočeš težav, se je še najbolje ukvarjati s takšnim delom. Z ljudmi so pač vedno križi in težave.
A dejstvo je, da če opravljaš delo, pri katerem nastopaš s pozicije moči ali določene avtoritete, boš zagotovo in precej hitro spoznal, da te zaradi dela, ki ga opravljaš, ljudje ne sprejemajo vedno z razumevanjem. Odvisna od moči, ki jo predstavljaš, in stopnje posega bo tudi reakcija. Recimo, sam sem prvo grožnjo s smrtjo doživel po precej živahni intervenciji v nekem gostinskem lokalu, če me spomin ne vara, Haložanu na Tezenski v Mariboru, leta 1982. Takrat mi je neki občan, potem ko je bilo vsega konec, zagrozil, češ, »poiskal te bom, 'brko', ko ne boš v službi«, in dokaj določno povedal, da se bo zadeva končala z mojo smrtjo. Priznam, da mi kar nekaj časa po tem dogodku ni bilo najbolj lagodno in da sem pogosteje oziral čez ramo. V vseh teh letih se je takšnih pripetljajev nabralo kar nekaj, vendar spet ne toliko, da bi postajali pravilo. Pri opravljanju dela sodnika sem med drugim doživel, da je neki obtoženi nekoč v jezi poškodoval vrata dvorane, kakšen je malo povzdignil glas, pri nekom sem ugotovil malce pretirano zanimanje za moj domači naslov in podobno. A v bistvu lahko potrkam na les.
Vendar pa resnejše grožnje sodnikom obstajajo, o tem ni dvoma. In kar nekaj jih je, ki so morali dalj časa živeti s policijskim varovanjem – zadevo, ki je sama po sebi takšna, da resno omeji tvoje zasebno življenje, da ne govorimo o vplivu, ki ga ima na življenje sodnikove družine. O tem javnost pogosto ne ve kaj dosti, ker navsezadnje to niti ni nekaj, za kar bi želeli, da se o tem poroča. Poleg tega zaenkrat ni prav pogosto. Vendar se je že pojavila potreba po njem. Če se odločiš za ta poklic, je najbolje ravnati po starem načelu – si vis pacem para bellum (če hočeš mir, se pripravi na vojno) – in to enostavno vzeti v zakup.
To je seveda ena plat zadeve in mislim, da si nihče od nas, ki smo se odločili za to delo, ne dela utvar o tem. Praviloma je mogoče celo pri okorelih storilcih kaznivih dejanj zaznati razumevanje, da gre za profesionalno oziroma poklicno delovanje. Vsaj taka je moja izkušnja.
Druga plat pa je to, kar sem zaznal pri odzivu javnosti na dogodek s sodniško kolegico v Mariboru. Policijska in sodna obravnava bosta pokazali, kaj je v ozadju tega napada, a najmanj, kar je trenutno mogoče ugotoviti, je, da je bilo a) storjeno hudo kaznivo dejanje, b) da je dejanje bilo izredno nasilno, c) storjeno proti ženski in d) da je povzročilo zelo hude telesne poškodbe, ki so celo ogrozile njeno življenje.
To je »pod črto« ključno. Zato je preprosto grozljivo, kakšne reakcije je bilo mogoče spremljati v javni razpravi. Seveda so vsi uradni predstavniki politike in sodstva izrazili svoje ogorčenje nad dejanjem. Izražena je bila bojazen zaradi morebitnega motiva, tj. povezanosti napada s delom, ki ga žrtev opravlja. Dejstvo je namreč, da je takšna reakcija nujna; zahteva jo izpostavljenost nosilcev javnih funkcij. Delovanje države je odvisno tudi od razumevanja, da so njeni predstavniki »mogočni« do te mere, da imajo takšni napadi za posledico hiter in učinkovit odziv ustreznih organov. Kdo pa bo spoštoval državo, ki bi dopuščala takšne stvari?
Še enkrat, pustimo ob strani, da ne vemo, kaj se je zgodilo in kaj so bili razlogi. Zgoraj naštete okoliščine (nasilnost, poškodbe, žrtev je ženska (in prav briga me za korektnost glede enakopravnosti spolov)) so okoliščine, ki v normalni družbi zagotovo ne bi smele postaviti v javno razpravo dopustnosti ali opravičljivosti dejanja, vendar so jo. Komentarji pod članki na spletu, ki so obravnavali dogodek, so ilustrativni in posameznikom ne bom dajal vrednosti s tem, da bi navajal citate njihovih izjav. A izjave o opravičljivosti so se pojavile, in to v nedopustno visokem odstotku, vsekakor takem, da se je ob tem treba resnično zamisliti. Celo nekaj mojih znancev mi je, resda z močno omiljenimi verzijami idiotizmov, ki dopuščajo opravičljivost obravnavanega dejanja, poskušalo dogodek »pojasniti«. A zadeva tega preprosto ne dovoljuje, še najmanj zaradi dejstva, da je bila žrtev sodnica. Poenostavljeno rečeno, dejanja, storjenega zoper gospo, ni mogoče opravičiti, ne tako in ne drugače – to so osnovni gradniki naše civilizacije.
Čeprav se bo verjetno to komu zdelo paradoksalno, zgoraj omenjenih osebkov niti ne krivim. Vse, kar človeku ostane, je, da ponovi Husov vzklik: »O, Sancta simplicitas!« Kakor ženice, ki je pri Husu pomagala podkuriti grmado, ne moremo kriviti za njeno prepričanje, tako tudi teh ljudi ne. A dejstvo je, da so, tako kot ona, produkt neke dobe. Dobe, ki z lahkoto in nepremišljeno generira srd, da bi dosegla kratkoročne učinke, od pripravljenosti na vojno z zlobnimi »drugimi«, iskanja in oblikovanja »drugega«, ki je kriv za njihovo materialno, psihično in nenazadnje intelektualno bedo. Komentarji posameznikov, ki v tem konkretnem primeru niso več zgolj troli, katerih namen je provokacija, temveč v bistvu orgiastično razpoloženi posamezniki, ki plešejo okoli prižgane grmade, bi nas morali skrbeti. Ne zaradi sodnikov, temveč zaradi vseh nas.
Vedno več nas je, ki se sprašujemo, kdaj bo ta nakopičeni srd ušel iz steklenice in kam se bo usmeril. To ni več sporadičen pojav, zaznati ga je povsod, njegova prodornost in uničevalni potencial sta bistveno večja kot odzivi nanj. Zgodovina nam je že dala nekaj podukov, kaj se lahko zgodi, in bojim se, da se iz te učiteljice življenja resnično nikoli in ničesar ne naučimo ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
