Na tem mestu ne bom dolgočasil s samo vsebino, bolj se bom ukvarjal z njegovo retorično figuro, ko je na začetku predavanja postavil primerjavo med rimskima boginjama Justicijo in Kloacino. Za prvo seveda vemo, da je boginja pravičnosti in že tisočletja v tesni povezavi z razumevanjem sodniške funkcije. Vauken opozarja, da so v današnjem času modernega (oziroma postmodernega) prava predmet Justicijinega tehtanja predvsem pravni argumenti. Njena tehtnica se nagne na stran tistega pravnega argumenta, ki je prepričljivejši, skladnejši s pravili formalne logike, ki obravnavano vprašanje osvetljuje skozi prizmo različnih razlagalnih metod in je bližji splošnemu pojmovanju pravičnosti v družbi. In nadaljuje, da če pristanemo na to, da v pravu nad močjo argumenta prevlada argument moči, Justiciji zbijemo tehtnico iz rok. Ostane ji le še meč. Vauken pravi, da postane podobna neki drugi, dosti manj poznani in cenjeni rimski boginji, imenovani Kloacina, ki je imela svoj mali tempelj na Forumu Romanumu ravno pri vhodu v Cloaco Maximo (povzemam po gradivu, ki mi ga je kolega Vauken prijazno odstopil za potrebe te kolumne). Pravo brez tehtanja torej ni več umetnost dobrega in lepega, temveč postane tisto, česar zavetnica je bila boginja Kloacina. In tukaj bom za razliko od kolege popolnoma neposreden – meč bo varoval tisto, kar v bistvu spada v civilizacijsko kloako ali, kot to lahko tudi povemo, na smetišče zgodovine.
Pred kratkim, oktobra letos, je Vrhovno sodišče izdalo sodbo pod opravilno številko I Ips 53384/2014 z dne 11. septembra in 11. oktobra 2018, kjer v obrazložitvi izrecno poudarja, opirajoč se med drugim na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (drugi odstavek 6. člena), 27. člen Ustave RS, 3. člen ZKP, 24. člen KZ-1 in Direktivo (EU) 2016/243 z dne 9. 3. 2016, da »domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) ter da mora sodišče, kadar tožilec tistega (tako težkega) dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti« (7. točka sodbe).
Obdolženec bo tako »oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje«. Vrhovno sodišče opozarja, da je dokazni standard »onkraj razumnega dvoma« kot ustavna kategorija neposredno opredeljen v zadevah, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije že obravnavalo (Up-762/05, Ur. l. RS 93/07 in Up 124/16), in da pomeni sestavino ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Vprašanje - tako Vrhovno sodišče v nadaljevanju –, ali je podan zadosten dokazni standard za obsodbo, je pravno vprašanje (8. točka).
Napotek Vrhovnega sodišča glede sodnikovega ugotavljanja dejanskega stanja je jasen: dokazni standard za obsodilno sodbo je dosežen, ko so dejstva v škodo obdolženega dokazana zunaj razumnega dvoma, torej z gotovostjo. Še več, za dejstva, ki gredo v prid obdolženemu, velja, da so resnična že tedaj, če obstoji samo verjetnost; ne glede na to, če za dejstva, ki govorijo v njegovo škodo, obstoji celo večja verjetnost. Ovrže jih lahko le gotovost nekega drugega, pomembnejšega dokaza (9. točka). Pri tem Vrhovno sodišče opozarja, da sodišča ne smejo izhajati iz vnaprejšnjega mnenja, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen (sodba ESČP Barbera, Messegue in Jabardo zoper Španijo z dne 6. 12. 1988, 10590/83). Razlaganje indicev, tako v nadaljevanju sodbe, zgolj v škodo obdolžencu kaže na to, da sodišče ne izhaja iz domneve nedolžnosti, temveč iz domneve krivde (8. točka).
Po moji oceni predstavlja navedena sodba resno metodološko in vsebinsko prelomnico. Podobno kot sodba, ki je postavila merila za ocenjevanje indicev v zadevi Kp 4/2006, s katero se je vzpostavil kriterij, ki mora biti izpolnjen za obsodilno sodbo – in sicer da bo sodišče »izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje« –, tudi I Ips 53384/2014 postavlja jasne smernice in zahteve za ugotavljanje dejanskega stanja. Čeprav odločitev opredeljuje standarde, ki bi po vsej logiki stvari morali biti že zdavnaj ukoreninjeni v pravni zavesti, predstavlja pomembno opozorilo.
Res je, da je standard »onkraj razumnega dvoma« izmuzljiv skoraj tako kot drugi pojmi, ki poskušajo zajeti mentalno stanje, na primer verjetnost, gotovost in podobno. A vendarle omogoča na neki način jasnejšo identifikacijo dvoma kot ovire, ki jo mora tožilstvo prečkati in o tem prepričati sodišče. Kajti šele, kot to določa pogosto spregledani drugi odstavek 3. člena ZKP, prepričanost sodišča omogoča obsodilno sodbo.
Danes, ko je podoba tega, kaj naj bi se dejansko zgodilo še pred kazenskim postopkom, ob ponavljanju in povzemanju informacij služb organov pregona za stike z javnostjo dodobra vtisnjena v podzavest ljudi, je pomembno, da se teh standardov, ki definirajo kazenski postopek, izredno jasno zavedamo. Sploh ker je vtiskanje podob v podzavest povezano ne samo z dejanjem, ampak celo z osebnostjo tistih, ki naj bi dejanje storili. Moderni čas pač zahteva digitalno opredelitev na ločnici dobro/slabo, lepo/grdo in podobno. Tako se na perfiden način estetika začne mešati z etiko, napaka, ki se kot filozofski problem odpira od antičnih časov. Spomnimo se, koliko »drugih Hitlerjev« je sproduciralo medijsko okolje modernega časa – od Sadama Huseina, Moamerja Gadafija, Asada itd. do še vedno popularnega predsednika Ruske federacije. Problem ni označitev sama po sebi, problem je, ker takšnega pečata ne moremo sneti kar tako in se prav tako ne vrniti nazaj na izhodišče. Na mednarodni ravni se tako zadeve praviloma končajo s tisočimi mrtvih v vojnih spopadih, predvsem tistih, ki niso bili za zadevo prav nič krivi. Na ravni posameznika se takšne stigme spremenijo v osebne, družinske in nenazadnje tudi družbene tragedije. V kazenskem pravu je skrajnost takšnega gledanja skozi koncept subjektivističnega pojmovanja kaznivega dejanja v zgodovini že dobila svojo realizacijo. Njegove ostaline, ki jih propad nacističnega sistema ni popolnoma odplaknil, je, kot sem že pisal, še mogoče najti (recimo v kritizirani opredelitvi kaznivega dejanja umora po § 211 StGB).
Pri tem se pokaže, da tako kot tehtnico Justicija nujno potrebuje tudi prevezo, da bi pravilno uporabljala svoj meč. Ni za spregledati, da je bila ta preveza ali slepota na upodobitvah Justicije dodana pozneje (nekje od 16. stoletja dalje), takrat, ko se je na obzorju kot ideal že zarisovalo gledanje, po katerem se ljudi med seboj ne ločuje glede na premoženje, moč ali kakšno drugo družbeno ali osebno značilnost. Justicija zato ni več zmogla biti brez preveze, ta je postala tako nepogrešljiva kot tehtnica, ki jo drži v rokah.
In če parafraziram kolego Vaukna – če na to pozabimo, bomo pristali pri drugi, prej omenjeni zavetnici Kloacini in se nazadnje v kloaki tudi utopili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
