Ko sem v srednji šoli prebiral Richarda Bacha, točneje njegovo knjigo Podarjena krila, določenih stvari seveda nisem razumel. Zlasti reči, ki jih lahko razumeš šele takrat, ko sediš za krmilom letala. Recimo dela (citiram ga po spominu): „Vedno sem sovražil vrije. Že ko sem se šolal. Moj učitelj, ki je sedel na desni strani, mi je rekel: „Tako, zdaj pa mi napravi obrat vrija v desno!“ Z obrazom negibnim kot star kos mila, sem posilil desni pedal in svet se je zavrtel. Ko sem ga spravil iz vrija, sem vedel, kaj mi bo rekel: „Tako; sedaj pa še v levo.“
Kaj je Bach s tem mislil, sem spoznal par let kasneje, ko mi je moj učitelj Kuhar, sedeč za mano, prav tako ukazal, da sem Blanika, jadralno letalo na katerem sem se šolal, spravil v vrij. Ali kovit, kot smo to reč imenovali. Zadeva res ni bila prijetna, gre pač za podrtje sil, ki letalo držijo v zraku in letalo se divje zavrti okoli vseh osi in izvesti moraš dokaj kontraintuitivni manever – pritisniti pedal nasproten strani vrtenja in palico rahlo pritisniti naprej, da letalo spet spraviš v kontroliran let. A ta del šolanja je bil nujen, Blanik pa na srečo letalo, ki se je zelo dobrohotno odzivalo na ukaze. Nujen zaradi tega, ker je letenje pri minimalnih hitrostih pač nevarna reč in se še dandanes precej nesreč zgodi zaradi tega, ker pilot v kritičnem trenutku „prevleče“ letalo, recimo v fazi poleta ali pristanka. Takih stvari je bilo v letalstvu kar nekaj, recimo vaja „otkaza motorja“ mi je vzbujala enake občutke, še zlasti na nizkih višinah. A spet, bilo je nujno. Ali kot še nekje pravi v isti knjigi Bach glede pravil, ki veljajo pri letenju (spet citiram po spominu): „Spoštuj me in doživel boš lepoto letenja, ne spoštuj me in ubil se boš.“
Tale krajši letalski uvod je pravzaprav namenjen čisto drugi temi. Bolj dopustniški, na te misli sem namreč prišel pri letošnjem doživljanju plovbe po Jadranu. Po pravici povedano, ne samo letos, že nekaj časa je očitno, da se tudi pri navtiki dogajajo reči, ki terjajo resnejše razumevanje fizikalnih lastnosti in posledic, ki jih kršenje slednjih prinaša. Plovba je definitivno postala dostopnejša širšemu krogu populacije, zlasti s številnimi možnostmi izposoje plovil. K temu lahko dodamo še razvoj tehnike, ki je omogočil, da se na krmah plovil pojavljajo motorji, ki zmorejo več kot sto konjev in plovila poženejo daleč preko hitrosti, ki so bile nekdaj običajne. Ko sem se sam v prejšnjem stoletju spoznal s tem, recimo mu načinom preživljanja prostega časa, je šlo praviloma za kakšen gumenjak ali pasaro, na katere krmi je bil pritrjen legendarni Tomos 4, gliserje, ki so zmogli kakšnih 40 konjev pa si na krajih, kjer si preživljal dopust, lahko preštel na prste ene roke. Danes se po akvatoriju preganjajo „gumice“, ki imajo na zadnjem delu pritrjene motorje, ki presegajo moč 100 konjev in ski jeti, katerih hitrost na vodi bi lahko primerjal z hitrostjo športnih motorjev na kakšnem Grobniku. Ob hitrosti se je povečala tudi velikost plovil; v charterjih je mogoče zlahka najeti jadrnico, katere dolžina daleč presega nekoč standardnih 30 čevljev in katamarane, ki so dobesedno velikosti čisto solidne hiše. Da o višini jamborjev, ki jih ta plovila imajo, niti ne govorim, kar potem povzroča zanimive prizore zaletavanja v mostove, recimo v prehodu med hrvaškima otokoma Pašmanom in Ugljanom.
Priznam, da so določene zadeve pri tem lahko malce škodoželjno zabavne. V kakšni marini je lahko povsem zanimivo opazovati nerodnosti in zaplete, ki se dogajajo ljudem, ki najetih bark ne obvladujejo najbolj, še zlasti, če se vmeša kak neugoden veter. Pristajanje v takšnih pogojih je neprijetna reč in tudi, če imaš kar nekaj izkušenj, se stvari lahko zapletejo. Naša barka, dobrih 43 let stara jadrnica Carter 30, ki sva jo z življenjsko sopotnico pred kakšnimi 10 leti obnovila, se recimo zelo togo vede, ko plove vzvratno, kar je pomembno, ko jo, kot je običajno, „na krmo“ pelješ v odrejeno mesto v marini. V Vodicah pred leti, ko je pihala niti ne tako močna burja, se je naše pristajanje odvijalo ob precejšnjem vpitju in prestavljanju odbojnikov na ogrožena mesta. Ko se je vse končalo in sem bil varno privezan, sem se ves poklapan „marinaju“ (mornar, ki pomaga pri pristankih v marinah) rekel, da sem danes gotovo prvi na lestvici slabih pristankov. Pa mi je popolnoma resno odvrnil, da ne pridem niti med prvih dvajset. Kaj je s tem mislil, sem lahko opazoval kasneje in je vse skupaj malce spominjalo na tisti del lunaparka, kjer se zaletavajo z električnimi avtomobilčki. Je pa res, da sem po tem dogodku zaprosil izkušenega mornarja Emilia v domači marini in sva potem vadila vožnjo vzvratno, dokler zadeve nisem obvladal do te mere, da mi je ta del plovbe bistveno lažji, čeprav ga še vedno ne maram in se mi pri tem še vedno precej dvigne utrip.
Vse je torej stvar razumevanja določenih principov delovanja in spoštovanj lastnih sposobnosti. Če imaš možnost upravljati nekaj, kar lahko povzroči precejšnjo materialno škodo ali celo ogrozi življenja, moraš, čisto enostavno, biti dovolj samokritičen in pripravljen v obvladovanje vložiti nekaj časa in občasno pogoltniti nekaj ponosa. Ali pa, če govorimo o barkah, najeti nekaj, kar lahko obvladaš in ne zgolj to, kar lahko dobiš. Tako sem letos na Cresu opazoval par, ki si je, očitno popolnoma neizkušen, privoščil najem 46 čevljev (dobrih 14 m) dolge jadrnice, ki izpodriva kakšnih 12 ton. Inercija takšnega plovila je seveda enormna. Meni in ženi, ki sva že dala nekaj skozi, na kraj pameti ne pride, da bi si sama kaj takega sposodila, ker zahteva posadko najmanj štirih, ki vedo kaj delajo in kaj je njihova vloga. Rezultat je bil seveda pričakovan, obupan lastnik motornjače, v katero sta prav nič kaj elegantno tresnila in seveda cel show s tekanjem po palubi, gumenjakom marine, ki je poskušal kljun barke odriniti tako, da ne bi povzročila še več škode in seveda nujnim vpitjem, tekanjem po palubi in prelaganjem odbojnikov (fenderjev). In zmedenim labradorcem, ki ga je vrli par prav tako prevažal na barki. O dogajanju na sidriščih raje ne bi govoril, tam so zadeve še bolj obupne, letos so privedle celo do tega, da sem raje, kot da bi si delil zaliv z neko motornjačo, tvegal nočno vožnjo v drug zaliv.
Kot pravnik seveda začneš nujno razmišljati o tem, ali bi bilo mogoče s zakonodajo rešiti nekatere tovrstne probleme. Načelno je tako, da sicer za upravljanje teh plovil potrebuješ dovoljenje in moraš opraviti izpit, zadeve so torej pravno urejene. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da je v nekaterih državah pridobitev takšnega dovoljenja milo rečeno, dokaj nezahtevna stvar, ključnih zadev samo zahteva po ustreznih izpitih in dovoljenjih ne rešuje. Tudi nadzor in kontrole policije in ustreznih organov so omejene, obvladovanje akvatorija v državah, kjer je največ navtičnega dogajanja je izjemno zahtevna stvar. Nekaj največjih groženj, recimo hitre vožnje ob obalah, kjer je več kopalcev, mogoče še lahko do neke mere preprečiš, kaj več pa je praktično nemogoče. Ostane torej zgolj čisto človeško razumevanje sebe in lastnih omejitev ter spoštovanje drugih. Ker je to v današnji narcisoidni in egoistični družbi nekaj, kar nima prave cene ali bolje rečeno, vrednosti, nisem optimističen.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
