Pravzaprav mi je tema tega prispevka prišla na pamet zaradi zanimive knjige, pravzaprav knjižice, profesorja Univerze v Linzu dr. Aloisa Birklbauerja in odvetnika Arthurja Machaca z naslovom v prostem prevodu Praksa pravne ureditve mamil (Suchtmittelrecht für die Praxis, 2. Auflage, MANZ, 2019). Po pravici povedano, želel bi si nekaj podobnega tudi za našo prakso – vsebuje namreč opise, proizvodnjo, uživanje in učinke, kulturni in zgodovinski kontekst, pravne posledice in praktični pomen sedmih najpogostejših prepovedanih drog. Amfetamin, produkti konoplje, ekstazi, heroin, crack, LSD in gobe s temi učinki so predstavljeni na kratko, pregledno in tako skozi kazenski materialni vidik kot druge pravne vidike, od delovnopravnega do recimo opravljanja storitvenih dejavnosti. Čeprav poznam slovenske publikacije na tem področju, tudi tiste, ki jih izdaja DrogArt, ta knjižica izstopa po svoji značilno tevtonski preglednosti, vključno z izračuni mejnih količin učinkovin, ki imajo pomen pri preučevanju okoliščin takšnih kaznivih dejanj.
Prepovedane droge, ki smo jim dodali še nedovoljene snovi v športu, so nesporno že tisočletja del človekovega življenja, bodisi zaradi geografske nuje (če pomislimo na liste koke), zaradi ritualnih potreb (npr. meskalin), zdravljenja bodisi zaradi tako imenovane rekreativne uporabe. Učinkovine, ki povzročajo ugodje, so pač vedno zaželene. Nenazadnje so včasih cele države živele na račun človekove potrebe po ugodnem duševnem stanju. Tipična primera sta še zdaj prisotna monopola nad proizvodnjo oziroma prodajo alkohola in tobačnih izdelkov ter njuna dobrobit za državne proračune.
Ti dve učinkovini znanost in splošna kultura sicer že nekaj desetletij napadata in se trudita, da bi zmanjšala njihovo uporabo, a prav prepovedati si jih nihče ne upa – preveč stvari je tesno zraščenih z njima. Na svojevrsten način je omejevanje porabe teh dveh učinkovin, tako sem osebno prepričan, povzročilo tudi porast uživanja prepovedanih drog. Recimo, če se spomnimo učinkov Zakona o omejevanju porabe alkohola. Pred več kot petnajstimi leti so v okolici bencinskih črpalk praviloma viseli grozdi mladeži z odprtimi prtljažnimi vrati avtomobilov, iz katerih je odmevala bolj ali manj okusna glasba. Energijo in motiviranost so v pretežni meri črpali iz alkohola, ki se ga je na črpalkah dobilo za relativno nizko ceno, dokaz o ponudbi in povpraševanju. No, ko so začele veljati določbe tega zakona, je vir poceni alkohola usahnil in, tako sem prepričan, preusmeril del taiste mladeži k 24 ur dostopnim – ker diler pač ob 21. uri ne omeji dostopa do svojih produktov – virom omame. Podobno kot sta prepoved in omejevanje kajenja povzročila spreminjanje kadilskih navad ter pojav novih oblik potrošnje tobaka in predvsem nikotina. Kjer je povpraševanje, tam je tudi pot.
Eden izmed takšnih »stranskih učinkov« je tudi dosleden in oster pregon kaznivega dejanja po na začetku navedenem členu Kazenskega zakonika. Mislim, da je zdaj že splošno znano, da se ponudniki tovrstnih učinkovin znajdejo. Tudi s preučevanjem kemije in njenih zakonitosti na trgu vedno znova ponujajo zadeve, ki »zadenejo«, hkrati pa niso zajete v predpisih, ki določajo prepovedane droge – pri nas poleg Zakona o prometu s prepovedanimi drogami predvsem v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog. Posledice tega so lahko precej hude, ker kemijska podobnost ob želenem učinku še ne pomeni, da prinaša enake neškodljive posledice kot izvorna, prepovedana učinkovina. Tudi Slovenija se je s takšnimi posledicami že srečala pred nekaj leti, ko se je nekaj mladih zastrupilo zaradi tovrstnega poskusa. Takšno ravnanje se sicer, če pride do takšnih posledic, lahko »stlači« pod določbe kakšnega drugega kaznivega dejanja, a moj namen ni razprava o tem.
Prav tako ni namen mojega pisanja moraliziranje o tem, kaj je pri tem dobro in kaj slabo. Pomenilo bi zanikanje mojih lastnih življenjskih izkušenj. Alkohol z vsemi slabimi in dobrimi platmi je del odraščanja in življenja v Sloveniji. V severovzhodnem koncu, kjer sem rojen, bi šlo za skorajda zanikanje lastne identitete. Porekla sicer ne morem kriviti za moje – resda preteklo, a vendarle – 35-letno druženje s cigaretami. Prav tako spada v moje življenje. Včasih je bilo zelo pogosto, kot je napisal celo pravni teoretik Arthur Kaufmann, pa je današnji kadilec tak, da sicer še vedno kadi, a ga pri tem muči slaba vest. S prepovedanimi substancami mi, predvsem zaradi krepko privzgojenega strahu pred učinki, druženje ni šlo, vendar ga, kot je zgoraj opisano, spremljam prek svojega dela. Kar te, pošteno povedano, od večine teh zadev kar pošteno odvrne.
V zvezi s tem mogoče tale relativno žalosten primer. Na začetku svoje sodniške službe sem v Celju sodil dvema vlomilcema, imenujmo ju Jože in Ivan. Oba sta bila, kot je to dokaj običajno, odvisnika od heroina, Jože je po tej poti hodil že nekaj let, Ivan pa nekaj mesecev. Za Jožeta sem v okviru zdravstvene oskrbe pripornika odobril, da so mu populili (mislim, da) več kot deset zob. Zobje namreč pri tem mamilu pospešeno propadajo, medicinskega razloga pravzaprav ne poznam, in tudi sicer je bil zaradi mamil en tak okostnjak. Ivan pa je bil zelo postaven mladenič, punce so rekle, da je tudi čeden. No, da skrajšam. Prvemu je senat izrekel štiriletno zaporno kazen, drugemu pogojno, ker je bilo to njegovo prvo kaznivo dejanje. Po slabih treh letih, ko sem ju srečeval po Celju, sta svoji pojavi zamenjala. Jože je šel v zaporu skozi proces odvajanja in se fizično dokaj popravil, Ivan, ki sem ga srečeval precej pogosto, pa se je pri vsega nekaj več kot 25 letih dobesedno spreminjal v človeško ruševino. V manj kot dveh letih se ga ni dalo več spoznati, njegovi zobje, lasje, koža in postava so bili vse slabši. Še zdaj se sprašujem, ali smo mu s pogojno obsodbo takrat napravili medvedjo uslugo.
Ljudje, ki jih srečujem pri sojenju za ta dejanja, sicer niso neka ločena kategorija oseb. Kot velja za celotno družbo, se pojavljajo v različnih izdajah, kar samo kaže na vraščenost te potrebe po ugodju v našo civilizacijo. V zvezi s tem mogoče ne smemo zanemariti dejstva, da nas okoliščine vsakdanjega življenja, zlasti težave, povezane z iskanjem načinov preživetja, pritiski na delovnem mestu in podobno, dobesedno potiskajo v legalno uporabo teh substanc kot medicinskih preparatov. Zadnja afera iz ZDA, kjer se že govori o epidemiji smrti zaradi sicer medicinsko upravičeno izdanih opioidov, kaže na to.
Nenazadnje, čeprav so tudi pri nas vedno glasnejši tisti, ki zahtevajo legalizacijo marihuane, bo po mojem mnenju do te skorajda neizbežne posledice prišlo zaradi razvoja na Zahodu. Predvsem ameriška kultura, ki ji sledimo na tak ali drugačen način, ima na percepcijo prebivalstva precejšen vpliv. Za mladino, ki danes, na primer, sledi podcastom Joeja Rogana ali oddajam Billa Maherja, ki skorajda spadata v popularno kulturo (mainstream) in neprestano omenjata to, kako lepo sta se zadela, da ne govorim o kakšnih, ki jih sam (sem vendarle v svojih petdesetih) niti ne poznam, je uživanje t. i. trave postalo norma, del življenja. Ker marsikdo od njih ve za legalizacijo marihuane v številnih zveznih državah ZDA, je ta premik mentalno tako samoumeven kot špricer za Štajerca.
Mogoče bi se bilo bolje čim prej pripraviti na ta nujni premik kot porabljati sredstva za boj proti temu. Kot mi je rekel v šali neki zelo ugledni in znani kriminalist - danes zavrtiš katerokoli telefonsko številko in si lahko skorajda prepričan, da na vsaki drugi že ponujajo na prodaj travo. Prav zelo daleč od resnice, po mojih izkušnjah, verjetno ni. Vprašanje je, koliko se zoper to lahko boriš na kazenskopravni način.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
