Razlog je enostaven in sem ga že poskušal pojasniti v svojih pisanjih – odsotnost koherentnih ideologij reducira današnje politične stranke na platforme, ki niso ne tič ne miš, kar se tiče vsebine, in te praviloma le visijo na banalnem upanju, da je neki posameznik, ki stranko vodi, dovolj razsvetljen in pameten, da bo privržence pripeljal v svetlo prihodnost.
Kaj več tudi ni mogoče, ker, prvič, smo v ključnih zadevah, kot to lepo opisuje Janis Varufakis v svoji knjigi Odrasli v sobi, pogosto prisiljeni slediti zamislim, ki jih oblikujejo resnične (in neizvoljene) moči v Evropski uniji in ne politično predstavništvo neke države ter, drugič, ker današnje vodenje države zaradi različnih razlogov ne more biti kaj drugega kot le krizno upravljanje. To se dogaja zato, ker se – zaradi resničnih, izmišljenih ali nedomišljenih razlogov – od države neprestano zahteva, da izvaja neke reforme družbenih sistemov in podsistemov. Razlogi so številni, izvajalci politike pa v takšen položaj potisnjeni tudi zaradi dejstva, da morajo svoje odločitve sprejemati na hitro, tako rekoč v realnem času. Tako je že zdavnaj propadla umetnost vodenja države kot dejavnost, temelječa na preudarku in v ustreznem časovnem okviru. Kot pravi že zadnjič omenjeni Douglas Rushkoff v knjigi (prost prevod: Šok sedanjosti: Ko se vse dogaja sedaj – Present Shock: When Everything Happens Now):
Nihče nima časa, da bi o stvareh v miru razmislil, in če si že kdo vzame nekaj ur ali celo cel dan za razmislek, se to prikaže kot znak neodločnosti in slabosti. […] Političnim vodjem nikoli ne uspe, da bi bili tisti, ki obvladujejo položaj, kaj šele, da bi bili korak naprej. Povsem so zaposleni s tem, kako naj se odzovejo na pravkar nastali kaos tako, da bodo dajali kar se da suveren vtis.
Če je že vodenje države eno samo hektično skakanje od enega nastalega požara do drugega in, bolj kot ne, pri vsakem od njih zgolj dajanje ustreznih izjav, ne pa tudi gašenje, je jasno, da bo podobno delovanje prisotno tudi v splošni populaciji.
Tako je tudi mogoče razumeti najmanj dva dogodka, ki sta v zadnjem času pustila vtis v slovenski družbi: protest gospodarstvenikov in ustanovitev neke kvazivojaške prostovoljne formacije na Štajerskem sta po mojem mnenju bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled – oba temeljita na določenem strahu in pretirani reakciji nanj; brez dolgoročnih ciljev in zaupanja v obstoječe državne institucije in načine delovanja kaj drugega tudi ni mogoče pričakovati.
Pri izraženem protestu nekaterih vidnih gospodarstvenikov je v ekscesu prišlo celo do takšnih abotnosti, da se je na družbenih omrežjih po vzoru slogana »Tudi jaz sem Charlie Hebdo« začel širiti »Tudi jaz sem Akrapovič«, kar me je nehote spomnilo na knjigo Thomasa Franka Pomiluj milijarderja (Pitty the Billionaire). Ta podobne reakcije in delovanje opisuje v času, ko je gibanje čajankarjev pretresalo politično dogajanje v ZDA, ter ga označuje kot ključno za ponovni vzpon desnice. Tako pravi:
Redke so politične situacije, v katerih si [milijarderji] ne bi nagonsko zavili v plašč človeka, ki se mu godi krivica, tulili o predsodkih ali protestirali, kako krivično so obravnavani. To je dobilo neverjetne razsežnosti. Armadne generale je treba tolažiti. Ustvarjalce delovnih mest morajo častiti tisti, ki jih zaposlujejo. Milijarderji morajo vedeti, da jih ljubimo ...
Strah, kako bodo naši uspešni gospodarstveniki, po vzoru romana Ayn Rand Atlasov skomig, zapustili to dolino solza in poiskali življenju in ambicijam primernejše okolje, je odziv, za katerega bi rekel, da je tipičen primer. Pri tem še zlasti izstopa določena naivnost, odsotnost razumevanja ali namerno spregledanje dejstva, da je uspeh teh gospodarstvenikov v marsičem neposreden rezultat okolja in ljudi, beri države, v kateri se nahajajo, in brez tega sploh ne bi bil mogoč. A vendarle gre za (resnično ali umetno sproducirano pri kakšnih »think tankih«, to puščam ob strani) projekcijo strahu, ki zahteva odziv političnega vodstva, za svojo reakcijo pa ustreznega časa, še zlasti ob sedanji sestavi, niti ne more imeti. In smo spet pri zgoraj opisanem kriznem upravljanju.
Nič kaj drugače ni pri karikaturi kvazivojaške organizacije z imenom Štajerska varda, ki pa resnici na ljubo sploh ni prva in ne edina takšna skupina v Republiki Sloveniji. Razlika je samo v tem, da so takšne grupacije, za razliko od vodje zgoraj omenjene, bodisi dovolj previdne, da se same sebe ne kriminalizirajo, bodisi resnično ne čutijo želje po tem, da bi podrobneje artikulirale svoje cilje in ideologijo. Bili bi presenečeni, če bi vedeli, koliko odraslih in bolj ali manj zrelih slovenskih moških se ob dela prostih dnevih preoblači v vojaške uniforme ter odpravi na »borbene podvige« in vojaško usposabljanje po slovenskih hostah. In to povsem zasebno ter pogosto z boljšo vojaško opremo, kot jo premore obstoječi sestav Slovenske vojske – pa tudi z bistveno boljšo fizično usposobljenostjo, kot je bilo to videti pri navedeni grupaciji.
A če se vrnem na razlog za nastanek Štajerske varde – tako kot protest gospodarstvenikov je rezultat namišljenega ali resničnega strahu ter nezaupanja v državne institucije in demokratične procese, kolikor je mogoče soditi po dokaj konfuznih izjavah, ki jih daje njen vodja. V osnovi gre za zatekanje v fantazijo – prav tako stvar, za katero se imamo zahvaliti vplivu ameriške kulture (dobro opisano v knjigi Kurta Andersena Fantasyland, ali kako se je Ameriki odpulilo). Po svoji zasnovi in zlasti stališčih do nošenja orožja je očitno, da Štajerska varda posnema znane ameriške milice. Vsaj retorika je taka, da me ne bi začudilo, če bi ob vsej zmedi kje zavihrala še južnjaška zastava. A to ne spremeni dejstva, da lahko zaradi tega pride do resnih posledic, ki jim je treba iti nasproti tudi z uporabo kaznovalnega prava. Ker so bili tako potencialna kazniva dejanja kot prekrški nemudoma objavljeni v medijih, se mi tokrat ni treba ukvarjati s tovrstno analizo.
Oba navedena dogodka, jaz ju imenujem ekscesa, sta odraz nerazumevanja, da je pri delovanju oblasti nemogoče izhajati iz koncepta absolutne zmage določenih akterjev – smešno je, da prav tisti, ki bi to morali najbolj spoštovati, ne morejo razumeti, da tako kot diktatura proletariata ne more prinesti pravih rešitev, tega ne zmore nobena diktatura, niti večinske volje naroda in še manj kapitala. To nam je lahko všeč ali ne, a v nacionalno opredeljeni državi moramo sobivati s prilagajanjem drug drugemu ob upoštevanju okvirov, ki jih daje ustavni red, še zlasti človekove pravice. Samo znotraj tega okvira je mogoče iskati ustrezne rešitve, za katere lahko upamo, da bodo trajne. Pri tem pa je dobro imeti v mislih tisto staro Rooseveltovo misel, da se nimamo česa bati razen strahu samega.
In mimogrede, takole za šalo; če bi izbrali »Tudi jaz sem Boscarol«, bi se, glede na mojo ljubezen do letal, mogoče celo pridružil ... Vojaških formacij pa imam od leta 1991 dovolj ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
