Ne gre mi iz glave razmišljanje, ki ga pogosto slišim, da tisti, ki opravljajo miselno, intelektualno delo, tako ali tako nimajo razlogov za godrnjanje. Nenazadnje sedijo na toplem, v pisarni, ne migajo z ničimer drugim kot prsti, s katerimi tipkajo po tipkovnici, ter nekaj filozofirajo brez veze. V svoje delo ne potrebujejo vložiti nobenega napora, vse pišejo kar iz glave – tako ali pa tako bi bilo bolje, zlasti če gre za pravnike, da jih ne bi bilo. Kar velja in kar naj se tudi ustrezno plača, mora nastajati v znoju in trpljenju, če pa vendarle gre za kakšne miselne procese, pa se mora produkt izdelovati neprekinjeno, ponoči in podnevi, tako da se na dotični osebi ugledajo močni podočnjaki, bleda polt in po možnosti kako težko rakavo obolenje ali pa vsaj ločitev. So izjeme, ampak v splošnem sem takšno ali drugačno verzijo zgoraj napisanega slišal nič kolikokrat - in ker to prispeva k znižanju stroškov dela, se prevladujoča ideologija nikakor ne ukvarja s tem, da bi takšnemu pogledu nasprotovala.
Torej, tile raziskovalci iz Amerike, ki bi danes bili, tudi v ZDA, križani, so takrat prišli do spoznanja, da so daljši oddihi, v katerih lahko posameznik sledi nekim drugim interesom ali željam, koristni. Glavne prednosti so potencial, da se izboljšata učinkovitost in produktivnost ter povečata kreativnost in sposobnost refleksije. Ugodnost sobotnega leta daje priložnosti za poklicno in osebno rast, dodatno izobrazbo, zmanjšuje stres in izboljša moralo. Poleg tega, tako avtorji, pa še poveča privlačnost sodniškega poklica, zmanjšuje iztrošenost in stroške, povezane s tem, ter nenazadnje vzpostavlja boljšo povezavo sodnikov s skupnostmi, v korist katerih delujejo.
Ob vsem, kar javnost sliši o sodniškem poklicu, verjamem, da bo sledila cela vrsta zanimivih pripomb na mojo kolumno, kot na primer, da se pozna, kako nekdo nič ne dela nič in samo vleče plačo itd. A moja koža je pretežno »usnje čez in čez postala«, tako da pretirane škode ne bo. A ni mogoče spregledati, da so razmisleki o takšnem predahu v Sloveniji resnično redki. Niti akademska sfera (s tem označujem celotno univerzitetno srenjo), vsaj kolikor je meni znano, ne poskuša razviti razprave o smiselnosti uvedbe takšnega načina premagovanja nekaterih resnih težav, ki jih na daljši rok prinaša zahtevno intelektualno delo. Mogoče se motim, a tako si razlagam malce sramežljivo omenjanje obveznega (namesto fakultativnega, katerega možnost je dana v 64. členu Zakona o visokem šolstvu) sobotnega leta kot potrebnega instituta na univerzah v knjigi prof. dr. Marijana Pavčnika Iskanje opornih mest. In pri tem gre za človeka, čigar delovna vnema me še danes spravlja v zadrego. A kot navaja, priprava kakšne resne knjige ali razprave zahteva čas, ki ga ni mogoče zagotoviti na obroke. Sam bi dodal, da to tudi ni mogoče ob »hrupu« rutinskih vsakdanjih opravil.
Takega dela je v sodstvu več kot preveč. Nočem postavljati primerjav med pravnimi panogami, a pri okrožni kazenski pristojnosti lahko po več kot desetletju rečem, da je človek pogosto pripeljan do roba svojih intelektualnih, duhovnih in celo fizičnih zmožnosti. Po mojem še celo čez, zlasti če te naključje porine v kakšno izstopajočo zadevo. Ko se potapljaš v zgodbo, ki se ti kaže skozi spis, je to poleg logističnega zalogaja pogosto soočenje z lastnimi strahovi in negotovostmi, celo z lastno minljivostjo. Sojenje kaznivih dejanj, ki se končajo s smrtjo, zlorabami, še zlasti otrok, pri katerih skozi podobe, ki daleč presegajo filmske upodobitve, poskušaš spoznati in prepoznati dogajanje, da bi bil lahko prepričan o pravilnosti svoje odločitve, pušča sledi. Mora jih, ker je to tisto, kar tvori našo notranjo strukturo, ideje in prepričanja. Kazenskopravno soočanje se razlikuje od drugih, ker čeprav tudi drugi poklici srečujejo grozote, smrt, nasilje in trupla, se pred nami pojavijo tako mrtvi kot tudi tisti, ki jih je je življenje presenetilo s takšnim dogodkom, in tisti, ki so ga povzročili, hkrati. In – različno glede na vlogo, ki jo ima posameznik v tem procesu – poskušaš videti z njihovimi očmi, doživljaš trpljenje, razočaranje, bolečino, ki jim jo je življenje pripeljalo na pot. Iz dneva v dan bredeš po kloaki slovenske, in celo občasno kakšne druge, družbe, potopljen vanjo do komolcev. Iščeš, kreiraš odločitev, ki bo prinesla tisto, kar naj bi bila prepoznano kot »materialna« resnica oziroma zahtevani odgovor družbe na storjeno in povzročeno zlo. In do neke mere priložnost, da se zablodela duša vrne med tiste, ki jih je s svojim dejanjem prizadela. To je, ob upoštevanju vseh strani v postopku, ekskluzivno breme sodnika in senata. To nosiš s seboj, ne da se izklopiti kot kak delovni stroj na koncu osemurnega »šihta v fabriki«. Umazanije, ki se te je nujno dotaknila, ne spereš kar tako, spremlja te kot smrad, ki se ti ujame v nosnice, ko odvržeš smeti v zabojnik za biološke odpadke. Zašel sem predaleč ... Vse zgoraj navedeno pa je tudi tisto, zaradi česar ima ta poklic takšno nenavadno, skorajda temno privlačnost, tako če ga opazuješ od zunaj kot tudi če ga dejansko opravljaš.
Ne verjamem, da bi bilo mogoče ustvariti takšno podlago, da bi javnost naklonjeno sprejela odsotnost z dela, dolgo šest mesecev ali več – navidezna ponudba vedno novih in novih posameznikov, ki so pripravljeni biti »kanonfuter«, je še vedno precejšnja, dojemanje razumništva pa je na ravni Cankarjeve doline šentflorjanske. Iluzij si tako ne delam.
A že nekaj let, pošteno rečeno, skušam najti čas, da bi se seznanil s tem, kako je z institutom sobotnega leta pri sodnikih v različnih državah. Da bi našel argumente, ki so bili uporabljeni pri takšnih rešitvah – tistih, ki so proti, ni težko najti, še zlasti ne v Sloveniji. A mi vedno zmanjka časa, čeprav se po »sceni« govori, da ta rešitev tudi Evropi ni tuja. Dejstvo je, da z leti – in razlog za to ni samo starost – vedno težje najdem obdobje, ko bi imel prazno glavo in bi se lahko ukvarjal s tem. Kljub velikemu številu dni dopusta, ki ga imamo sodniki, je to zgolj formalno vzpostavljena obljuba duševnega miru, ki nikoli resnično ne pride. Sodnik je v delovnem smislu zasebnik, delo mu ostane in se kopiči, tudi če si vzame dopust – nihče ga ne opravi namesto njega, niti ga ne sme. Posamezne dele lahko prevzamejo drugi (in realnost že dolgo zahteva ustreznejši položaj zanje, a to je spet druga zgodba), a »zadeva« je sodnikova – od začetka do konca. Predah je treba zato zasnovati bistveno drugače, na primer tako, da bi po nekem večletnem intenzivnem obdobju poskušali delo razporediti tako, da sodniku ne bi dodajali novih zadev in omogočili, da se preostale iztečejo do konca. Poskrbeli bi lahko za dober, najmanj polletni in kvalitetno napolnjen oddih ter šele nato ponovno zagnali nov cikel sodnikovega dela. Damoklejev meč dodeljenih zadev in rokov ob rednem delu tega ne omogoča, saj brez prestanka mentalno padaš iz enega primera v drugega, hote ali ne. In psihologija tekočega traku je pri tovrstnem delu garancija za samodestrukcijo.
Problem je, ker – celo ko to pišem – iz globin svoje psihe slišim nezgrešljivi krik, nesporno produkt mariborske vzgoje: »Nea se delaj bogega, ker nisi!« ... pa to sploh ni namen tega pisanja. Zdi se mi, da zato, ker ne najdemo časa za ustrezni predah, izgubljajo tudi drugi – ta čas bi bil lahko izkoriščen za pisanje poglobljenega dela na podlagi izkušenj iz prakse ali – kot navajajo v raziskavi, omenjeni na začetku – kot usluga skupnosti, saj ima tudi ta koristi od delovanja posameznika v njej. Sam si znam predstavljati predavanja o osnovah kazenskega prava v kakšnem domu krajanov ali pisanje kakšnega priročnika, na primer po vzoru nemške Prakse odmerjanja kazni (Praxis der Strafzumessung), ki me že nekaj časa prav nesramno gleda s knjižne police, a mi jo je do zdaj uspelo zgolj površno prelistati ...
Idej je dovolj, če bi si jih le znali dopustiti. In ob zgodnjih obljubah prihajajoče pomladi lahko tudi malo sanjam ali, kot bi rekel moj oče, »fantaziram«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
