Misli ob filmu Zelena milja

Na ta film sem se spomnil, ko sem se v nekem primeru ukvarjal s problemom kazenskopravne obravnave duševno manj razvitih oseb. Ta nikakor ni majhen, gre za težavo, ki ni zanemarljiva, in se mi nujno poraja vprašanje, ali imamo na razpolago ustrezne instrumente za spopadanje z njo.

Za tiste, ki filma niso gledali, zgoraj navedeni in na žalost prezgodaj umrli Michael Clarke Duncan (umrl je leta 2012, star 54 let) je bil izredno velik in korpulenten temnopolti igralec, visok nekaj manj kot dva metra. Verjetno se ga mnogi spominjajo po vlogi Beara (Medveda) iz Armagedona. Ustvarjalci filma so ga verjetno izbrali prav zaradi izrazitega kontrasta med njegovo fizično pojavo in osebnostjo lika, ki ga je v filmu upodobil. Dejanje, ki se mu je očitalo, je bilo posilstvo dveh deklet, zaradi česar mu je bila izrečena smrtna kazen. Človek zato ob srečanju z njegovim likom avtomatsko poveže in si upraviči izrečeno kazen, ker preprosto ustreza manifestaciji očitne fizične nadmoči in krutosti dejanja, ki naj bi ga storil (pri tem puščam ob strani učinek, ki ga zaradi barve polti verjetno ima (beli) pripadnik ameriške družbe). A tako, kot se odvija film, počasi spoznavamo njegovo osebnost, ki je s to pojavnostjo v ostrem kontrastu – očitna duševna zaostalost, rahločutnost in nežnost. Povrhu tega, zaradi boljšega učinka, še magična sposobnost zdravljenja, s katero najprej obudi miško, domačo živalco nekega drugega zapornika, ki jo iz zlobe ubije sadistični paznik. Kljub temu da ozdravi še nekega drugega paznika in celo na smrt bolno ženo drugega paznika, ga usmrtijo na električnem stolu.

Film nam daje seveda več iztočnic za razmislek, kar nekaj jih je bolj za ameriško družbo (od zgoraj omenjenega odnosa do temnopoltih do grozljivosti smrtne kazni), a ena izmed teh, ki se me je ob zgoraj navedeni problematiki posebej dotaknila, je kontrast med fizično pojavnostjo in duševno razvitostjo. Slednji ima gotovo učinek, ko kazenskopravno obravnavamo osebe, osumljene ali obdolžene, da so storile neko kaznivo dejanje.

Gre za temeljno vprašanje, ki se dotika samega smisla človeka. Pravna sposobnost neke osebe, torej možnost, da je neki pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti, pri človeku posamezniku danes ni vprašljiva, pomembnejša pa je sposobnost za dejanja. Slednja je intelektualna in voljna sposobnost, da posameznik sam s svojimi dejanji pridobiva pravice in prevzema dolžnosti in – za našo temo pomembneje – da tudi odgovarja za svoje vedenje in ravnanje. Znotraj slednje je treba poudariti odgovornost za kršitve in v kazenskem pravu je ta meja začrtana pri štirinajstih letih, čemur sledijo specifični prijemi za mladoletnike vse do polnoletnosti in še malce naprej, do enaindvajsetega leta (t. i. mlajši polnoletniki). Zgoraj navedeni starostni mejniki so seveda zgolj orientacijske točke, ki imajo neko izkustveno in znanstveno podlago. Sama polnoletnost kot osnova poslovne sposobnosti je pravna domneva, in ne naravno dejstvo.

Da se ne bi preveč zaplezali v teorijo, ne nazadnje obseg kolumne tega niti ne dopušča, v kazenskem pravu večino odstopanj pokrije reševanje vprašanja krivde (glej tretji odstavek 1. člena Kazenskega zakonika). Pri tem je osrednje vprašanje prištevnosti oz. neprištevnosti, ki med biološke pogoje šteje tudi duševno manjrazvitost. Pri tem, spet, vprašanje duševnih motenj kot drugega biološkega pogoja za to temo ni toliko pomembno, ker so postopki v zvezi s tem dokaj utečena stvar, varnostni ukrepi pa ustrezno razdelani in jih psihiatrična stroka že dolgo uspešno izvaja.

Večja težava se mi zdi vprašanje duševne manjrazvitosti. Ta se klasificira po inteligenčnem količniku, kjer je lažja duševna manjrazvitost podana pri količniku 70 in manj (do 50), nato pa si sledi nekaj kategorij do težke, ki je pod količnikom 20 (klasifikacije niso čisto poenotene). Že blago (ali lažjo) duševno manjrazvitost lahko primerjamo s funkcionalnostjo devet do dvanajst let starega otroka, druge kategorije pa bistveno manj.¹ Problem, ki se pojavi, je v tem, da morata za oceno prištevnosti biti podana dva pogoja, torej (v našem primeru) duševna manjrazvitost in psihološki pogoj neprištevnosti, torej da storilec, na kratko, ni razumel pomena dejanja ali imel v oblasti svojega ravnanja. Teorija sicer opozarja, da je pri slednjem pomembna vrednostna ocena sodišča, in ne zgolj upoštevanje golih psiholoških dejstev.² Na vprašanje glede tega izvedenec psihiater pri duševni manjrazvitosti čisto preprosto ne more dati enoznačnega odgovora. Enostavno povedano, lahko zgolj reče, da se je obvladal in dejanje razumel, kot bi ga razumel recimo dvanajst let star otrok.

Ker je, kot navedeno zgoraj, potrebno, da sodišče sprejme oceno, je izpostavljeno tudi zgoraj navedenemu kontrastu med fizično pojavnostjo in duševno razvitostjo. Enostavneje povedano, pred sodnikom se znajde fizično popolnoma odrasla oseba, katere pojavnost je lahko celo ocenjena kot grozeča, a se zanjo ugotovi, da je duševno manj razvita. Samo dejstvo, da je obdolženi osumljen ali obtožen kaznivega dejanja, pogosto celo hudega, povzroča dilemo glede nevarnosti, ki jo predstavlja za okolje. Ta vprašanja niso zanemarljiva in instrumentarij, ki ga imamo na razpolago, ni vedno primeren, saj v teh primerih psihiatričnega zdravljenja niti ni oz. ni potrebno.

Sam sem se nekajkrat vprašal, ali je zapor ob očitni intelektualni neopremljenosti kakšnega obdolženca resnično rešitev, ki je primerna. Ob duševni manjrazvitosti je to vprašanje toliko bolj pereče. Toliko bolj je zato potrebno preventivno ravnanje in poseganje po alternativnih ukrepih, ki jih omogočajo predpisi izven kazenskopravnega področja. Kot pri mnogo drugih primerih je kazenskopravni okvir čisto enostavno preokoren.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.