Patton je takrat govoril nekako takole: „Obstaja velika reč, ki jo boste lahko povedali takrat, ko se boste lahko vrnili domov po koncu te vojne. Lahko boste hvaležni kakšnih dvajset let od sedaj, da takrat, ko boste sedeli pri kaminu z vnukom na kolenih in vas bo vprašal, kaj ste počeli med Veliko vojno, ne bo treba zakašljati, ga prenesti na drugo koleno in reči: „Torej, tvoj dedek je prekladal gnoj v Lousiani“. Ne, gospodje, lahko ga boste pogledali naravnost v oči in dejali: „Sine, tvoj dedek se je bojeval z veličastno Tretjo armado in s pasjim sinom po imenu Georgie Patton“
Moral sem se smejati, a moram tudi priznati, da je pomagalo. Bil sem tam, opravil svoje, premagal svojo tremo in upam, prispeval k temu, da se lahko bolje spopademo z delom, ki ga sodniki opravljamo. Nenazadnje je zame, ki so mu izkušenejši od mene, podelili zaupanje, da lahko sodeluje pri tem, predstavljal ta nastop veliko čast in seveda zavezo. Napor in delo, tudi trema, pa se v tej luči hitro prekrijejo s plaščem pozabe.
V tem našem delu so podobni trenutki, ko se srečujeta in prepletata, milo rečeno, nelagodje in občutek ponosa, pogosti. Voditi glavno obravnavo in soditi v zadevah, kjer se pred začetkom tare kamer in novinarjev, ki pazijo na vsako izrečeno besedo, ob hkratnih pripravah, ki ti, „kilometrina“ gor ali dol, vzamejo tedne in mesece, nikakor ni nekaj, kar bi človek vzel na lahko. Če se pri tem srečuješ še z osnovnim nerazumevanjem pravnih postulatov in načel, ki se izražajo skozi bolj ali manj „učeno“ komentiranje zunaj sodne dvorane, toliko slabše. Da o pavšalnih izjavah o sodstvu in vsesplošnem stanju duha v naši državi, sploh ne govorim.
Tudi sicer, ko ti vsakodnevno na mizo ali v predal „priletijo“ vedno nove obtožnice in zadeve, ko se ti neprestano pred pultom pojavljajo eni in isti osebki in se ponavljajo ene in iste zgodbe, polne dokazov o človeški neumnosti, pohlepu in čisto enostavno zlobi, nikakor niso izključene misli o smislu našega početja. Zanikati to, bi pomenilo zanikati človeškost.
V zadevah vsakdanjega življenja posameznikov se je mogoče takšnim občutkom izogniti. Izbereš si poklic, v katerem se ne izpostavljaš, ukvarjaš se s stvarmi in ne ljudmi, znanostjo ali umetnostjo, se zapreš v varnost svojega doma in svoje stike omejiš na zaupen krog znancev, s katerimi lažje deliš tisto, kar bi lahko razkrilo tvojo ranljivost. S tem ni nič narobe, še zdaleč ne. Še več, večina prebivalstva bo tako preživljala svoj vsakdan in ga tudi živi.
Ne glede na to, kakšni so motivi posameznika, da se vključi v tovrstne „javne službe“, je eno gotovo. Pri opravljanju tega dela prej ali slej pride do trenutka, ko ti misli preplavi vprašanje „Le kaj mi je bilo tega treba?“ in se svet zavrti kot v filmih, ko s kamero iz bližnjega preidejo v široki plan, da pokažejo osamljenost in izpostavljenost igralca. Naj si bo to policist, ki se naenkrat znajde v položaju, ko mora poseči v pretep v vaški gostilni, državni tožilec ali zagovornik, ki ju pričaka pred vrati sodišča roj kamer in luči, ko sta izgubila „primer“ ali sodnik, ki se znajde pod kritiko svoje odločitve. Če k temu dodamo še prej ali slej podano spoznanje navedenih, da njihovega dela ne bo in ne more biti konec, je zgoraj navedeno vprašanje še toliko bolj izrazito. V tej luči popolnoma razumem, da nekomu „vse dol pade“ in se zateče v zavetje blažene anonimnosti ali položaje, kjer vsega tega ni.
Toda!
Če smo se odločili, da se poklicno spopadamo s kriminaliteto in ostalimi deviacijami v družbi (tudi z zlorabo oblastne moči), v vseh vlogah, ki jo terja sodobna civilizacija, od policista do, bom kar direkten - „protikorupcijske komisije“, se najprej in povsod moramo zavedati, da teh pošasti ni mogoče popolnoma uničiti, možno jih je zgolj obvladovati. S tem namenom delovati, vztrajati in se boriti, ne glede na vse, če je treba do „bridkega konca“, kot bi rekli pesniki. Naj zveni to še tako patetično, a dejstvo je, da nam je bilo dano javno (za)upanje, da to počnemo in da se to od nas pričakuje. Ne glede na vse. Kdor v tem pričakuje končno zmago ali hvaležnost, je na napačnem mestu.
Vse to početi zato, da boste svojemu vnuku lahko rekli: „Bil sem tam, dal vse od sebe in kljub vsemu (ali prav zaradi tega), nisem obupal!“ In vsakemu z lahkoto pogledali v oči!
Bi mi pa bilo ljubo, in ponos na ljudi, ki so nam dali to zaupanje, toliko večji, če bomo lahko vsi v tej državi nekoč rekli, da smo tudi kot „navadni“ državljani aktivno prispevali k temu, da se oblast ni zlorabljala, da se ni kradlo skupno premoženje, da se ni dovolilo, da bi se kdo okoristil z zaupanim položajem in da se ni slepo podrejalo bodisi denarju bodisi plehkim obljubam in drugim pravljicam.
Ker, na koncu koncev, mi vsi bomo morali svojim potomcem o teh časih povedati zgodbo. Pišemo pa si jo sami, tukaj in sedaj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
