Kodeks sodniške etike nalaga, da mora biti sodnik umirjen, ne preoster. Da ne sme uporabljati nezmernega, tendencioznega ali provokativnega jezika o temah, glede katerih obstaja realna možnost, da bo moral soditi, celo več, v javnih političnih razpravah mora biti še posebej zadržan. A na drugi strani, kot pravi kodeks, so seznanjenost z družbenimi potrebami, različnostmi v družbi, njenim razvojem in problemi družbeno potrebna znanja, ki jih mora sodnik na določen način tudi posredovati in razumeti. A tukaj je potrebno reči tudi, kar je opisal že Dante v Tretji pesnitvi Božanske komedije (in pred kratkim na to opozoril Aleksander Čeferin), da je molčati enako narobe in za tiste, ki so popolnoma pasivni in nevtralni v času moralnih kriz, je rezerviran poseben prostor v peklu.
Da se nahajamo v času specifične družbene krize, verjetno ni sporno. Če izvzamemo vzroke, ki bi jih lahko pripisali višji sili – konkretno pandemijo, zaradi katere se vsaka država sooča z okoliščinami, ki so nekaj posebnega, so tu še razlogi, ki so produkt dalj časa trajajočega, čisto človeškega delovanja. Verjetno bi bilo bolje reči napačne politične evolucije.
Za človeka, ki je odraščal in se izobraževal v političnem okolju, ki je izhajalo iz enotne ideologije - samoupravnega socializma, kot smo ga imenovali, in tej generaciji nedvomno pripadam, je bil prehod v strankarski pluralizem gotovo velik mentalni preskok. A zadeve so se takrat zdele relativno enostavne. Konkurenca več ideologij (namesto političnega enoumja), ki bi naj ustvarjala boljše družbene rešitve, se je zdela logična rešitev. Zahodni svet, ki je v takšnem okolju obstajal že stoletja, se je zdel privlačnejše urejen in bolj opremljen za izzive novega časa.
Sam se sicer v tem nisem nikoli videl – pravo, v smislu relativno trajnega sistema pravnih pravil, se mi je zdelo privlačnejše prav zaradi določene kontinuitete. Civilno pravo in celo kazensko pravo se v svoji materialni razsežnosti ni prav dosti spremenilo in še danes ostaja relativno enako. V procesnem smislu in na mnogih pravnih področjih, ki so že v času študija imeli manj pomembno vlogo, je bila seveda stvar komaj kaj drugačna, in se ji je bilo mogoče prilagoditi z relativno majhnim naporom. Pravo ima pač, kot je to napisal dr. Miro Cerar v svoji knjigi (I)racionalnost modernega prava, poudarjeno konzervativno funkcijo, prav slednja pa daje pravnemu redu določeno trdnost in avtonomnost. Poenostavljeno povedano, v primerjavi s konkurenčnim bojem političnih idej, ki včasih deluje kot stežka nadzorovan kaos, je delovanje v pravu bistveno bolj umirjeno. S svojim najširšim okvirjem, kamor sodijo človekove pravice in ustavnopravna ureditev, je pravo predvsem ovira, da politika ne zaide na pota, ki so dokazano slaba za družbo, v kateri deluje. Politika je namreč glede svojih ciljev in delovanja omejena ravno s pravom – nobena politična rešitev ne more kršiti človekovih pravic ali posegati v ustavno ureditev – oz. je s tem vsaj v veliki meri omejena, dokler živimo v okolju, ki te najvišje standarde sprejema.
Če so te kvalitete prava tiste, ki so privlačne za ljudi, ki so bolj previdnega kova (med katere se prištevam), ni mogoče spregledati tudi privlačnosti politike in političnega delovanja. Vsak od nas je opremljen z naborom vrednot, ki jih šteje za ključne in za katere želi, da bi dobile splošno veljavnost in uresničitev. Politika daje možnost, da se te vrednote uveljavijo tudi ali celo predvsem s pravnim urejanjem določenega dela družbenega življenja. Sodelovanje ali aktivno delovanje pri tem, tako si mislim, mora biti nekaj posebnega. Pravo se praviloma ukvarja s partikularnimi rešitvami in zadevami, medtem ko so splošno veljavne rešitve pač v pristojnosti politično oblikovanih delov države, zlasti zakonodajnega telesa. Kar nekaj ljudi poznam, ki so z resničnim žarom odšli v politiko s takšnimi nameni. Na žalost so, zlasti tisti, ki so prej delovali na področju prava, kaj hitro ugotovili, da gre za popolnoma drugačno igro od tiste, ki so si jo predstavljali. Praviloma so ostali razočarani.
Politika je pač obrt posebne vrste. Skoraj dve desetletji nazaj (nekje okoli leta 2003), ko sem se še bolj aktivno ukvarjal s teorijo države, sem smatral navedbe Davida Helda v Modelih demokracije ali Manfreda Rehbinderja v Sociologiji prava za bolj pesimistične. Rehbinder je tako navajal Geigerja, ki je govoril o problemih t. i. "demokracije za glasove volivcev" (Stimmungsdemokratie), ki označuje dejstvo, da poslanci, kot predstavniki posameznih političnih strank, namesto da bi delovali kot govorniki določenih interesnih grupacij, raje delujejo prek praznih ideoloških obrazcev, zgolj z namenom pridobivanja glasov. Rehbinder je temu dodal še misli o "televizijski" demokraciji, katere osrednji moment je redukcija javnih debat na golo diskreditacijo drugih v očeh javnosti. A skorajda dve desetletji kasneje je očitno, da ni šlo za pesimizem, temveč za realizem. Kot razlog je Rehbinder navajal prav večjo razširjenost sredstev javnega komuniciranja. Če vemo, kako se je prav to področje razvilo v času, od kar so bile zgoraj navedene misli napisane, vemo tudi, kako potencirani so dandanes prav ti problemi. Da to deluje še posebej odvračalno na tiste, ki bi se radi preizkusili v politiki in celo od politične volje odvisnih funkcij, verjetno ni potrebno posebej dokazovati. Kam to privede ali je privedlo, pa tudi ni potrebno pretirano pojasnjevati. Vse pač v slogu radijske oddaje Želeli ste, poslušajte!.
Še večji problem je, ker v politiki tudi ni ostalo kaj dosti vrednostne vsebine. Če je še v začetku prejšnjega stoletja Gustav Radbruch zapisal, da se stranke, tudi če upoštevamo, da izhajajo iz lastnega interesa, ne morejo izogniti temu, da ne bi ostale vezane na ideje, ki so zapisane v njihovem političnem programu, in je celo v svoji Filozofiji prava podal pravnofilozofsko videnje strankarskega sistema in vrednot, ki se, kot tipične, kažejo v njihovi razporeditvi po strankah, tega danes enostavno ni več mogoče narediti. Zaradi iskanja všečnosti, opisane v zgornjem odstavku, so vse stranke bodisi iskale neko sredino bodisi odšle v skrajnosti, na katerih lahko gradijo svoj volilni uspeh (v zadnjem primeru potencialno celo v nasprotju s pravom).
Tako je vse skupaj pogosto „ne tič ne miš“ in se tako razvrednoti ravno tisti element, ki je ključen za delovanje strankarske demokracije – konkurenca legitimnih idej in vrednot. To seveda ni samo slovenski problem, celo dvostrankarski sistemi, tipični za ZDA in Veliko Britanijo so doživeli takšne preobrazbe. V ZDA je recimo Biden dobil predsedniško nominacijo prav zaradi svoje „izvoljivosti“ in ne več kot predstavnik idej, ki naj bi krasile demokratsko stranko. A vsaj glede tega se, kot kaže, lahko nekaj spremeni, saj se nekatere stranke spet jasno profilirajo okoli izvornih ideoloških izhodišč, tako desne kot leve provenience.
Če povzamem, za te zadeve nisem iz pravega testa in ne premorem dovolj dobrega želodca, ki ga očitno moraš imeti. Obstaja tak hudomušni vic, da v nekaterih državah uporabljajo pravnike za testne živali, ker obstajajo določene zadeve, ki jih niti podgane nočejo narediti. A tudi pravniki imamo svoje meje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
