Pravzaprav nisem čisto prepričan, če je v sedanji histeriji sploh mogoče opozarjati na določene zadeve, ki jih, vsaj takšno je moje osebno prepričanje, nihče noče videti ali pa vsaj upoštevati.
Torej, če potegnem pod črto, so za sedanje stanje v državi krivi nesposobni in leni uradniki oz. delavci javnega sektorja, edini, ki lahko zadevo potegnejo iz brezna pa so brezmadežni gospodarstveniki, ki v potu svojega poslovnega genija “ustvarjajo nova delovna mesta”, “dodano vrednost” in podobne zadeve.
Prav, v naši nacionalni maniri, ki očitno ne more sprejeti, da v celotni zgodbi ni mogoče ljudi deliti na bele in črne oz. na dobre in zle, je torej treba pritisniti na one prve in osvoboditi one druge in Slovenija bo spet zableščala kot prava zvezdica na evropskem nebu.
Kar se mene tiče, je bilo v prid tej tezi povedano že ogromno in ne manjka priložnosti in forumov, kjer se lahko bodisi pljuva po prvih ali povzdiguje druge. Sam bi se zato osredotočil samo na tiste zadeve, ki po mojem mnenju relativizirajo to tezo in zaradi katerih, tako sem trdno prepričan, bomo, če bomo še naprej šli v to smer, izkopali tako globoko jamo, da se iz nje ne bomo mogli potegniti še nadaljnjih 100 let.
Prvič, kar se tiče javnega sektorja, je bilo že kaj dosti opozoril, da je to tako širok pojem, da ni mogoče vzdrževati stereotipa zakotne pisarne z lenim človečkom z okroglimi očali in tistimi črnimi narokavniki, katerega edini smisel obstoja je prekladati gore papirja in iskati možnosti, da se zagreni življenje ljudem, ki potrebujejo njegovo delovanje. V resnici je uradnikov, ki vsaj po pojavnosti (in ne po njihovem delu) ustrezajo tej podobi v javnem sektorju relativno malo ali skoraj nič .
Problem državne uprave in širše javnega sektorja, po mojih osebnih izkušnjah je in bo predvsem relativna nepripravljenost za ustrezno organizacijo dela in ne sama delovna motiviranost njenih uslužbencev. Po eni strani to dejstvo izvira iz same zakonodajne dejavnosti in po drugi strani neke vrste kadrovskega pohlepa vsakokratne politične garniture. Mimo tega ne moremo. Če pojasnim prvo; dejstvo je in to pravniki opozarjamo že leta in leta, da se s hiperprodukcijo nedomišljene zakonodaje, nujno generira večja količina dela, pretežno na delovnem področju državne uprave in javnega sektorja. Po domače, ko si recimo zakonodajalec omisli posege v določeno področje javnega življenja, to pomeni, da bo te ukrepe moral nekdo implementirati in ta nekdo je seveda – uganili ste državni uradnik. Recimo, ko je v zadnjem primeru opozorilo Ustavno sodišče, da je potrebno izdajati pri posegih v prihodke posameznikov individualne odločbe, ta ukrep hkrati pomeni povečan obseg dela tistih, ki morajo te odločbe izdajati in to so seveda – uradniki. Upravno delovanje pa ni samo tiskanje odločb, ampak gre za strokovno odločanje, ki mora vzdržati tudi kasnejše sodno preverjanje. To pomeni delo visoko strokovnega kadra, ki je ustrezno drag. Ko bomo na koncu potegnili črto, bomo videli, koliko je ta »prihranek« resnično prihranil. Podobne zgodbe so seveda znane že od prej, zadnjič sem opozoril na upravno delovanje glede t.i. »izbrisanih«. In tega je resnično kolikor hočete.
Druga stvar je dejstvo, da politika noče sprejeti dejstva, da je upravno delovanje predvsem strokovno delo in ker je seveda nihče ne pokliče na odgovornost, se niti ne trudi, da bi ustvarjala upravno strokovno strukturo državne uprave. Po domače povedano, namesto, da bi se vzpodbujala strokovna samostojnost državnih uradnikov, za katero obstaja tako ustavna kot tudi zakonska podlaga, se raje generira negotovost, povezana s političnimi opredelitvami. Namesto s stroko se tako javni sektor predvsem ukvarja s vsakodnevno negotovostjo, koliko časa bodo lahko opravljali svoje delo, ko bo spet prišlo do »prilagajanja« naslednji oblastni garnituri. Komu to ustreza in kdo potem posega in širi državno upravo je torej jasno.
Pa tudi brez tega, do sedaj, vsaj kolikor je meni znano, ga ni bilo junaka, ki bi resnično in objektivno pregledal in določil standarde dela v javnem sektorju in določil nujno potrebno zasedbo z človeškimi viri. Po domače povedano, da bi izračunal, koliko lahko človek dela, obseg dela in konkretiziral število zaposlenih na določenem področju. Vse to se v veliki večini primerov dela »na oko«.
Glede zadnjega je tako, da za razliko od večinskega prepričanja, ogromno število ljudi v javnem sektorju »nosi delo domov« ali pa opravlja delo preko polnega delovnega časa, kar je tudi pokazatelj, da nekaj v sistemu »ne štima«. Sam predlagam, da se v takem primeru ljudje ozrejo naokoli. Če so v organizaciji edini, ki opravljajo delo na tak način morajo razmisliti o tem, da so mogoče njihove sposobnosti presežene, če pa to počne 50% zaposlenih na tem področju, potem pa je čas, da se zahteva ukrepe in delo ustrezno organizira.
Če je to apologetsko do »črnega pola« slovenske ekonomije, pa sedaj poglejmo še ta »beli pol«.
Gospodarstvo je, in to mora biti jasno vsakemu, ki dnevno samo prelista časopisje, v veliki meri svoje dobičke generiralo tudi iz prej obstoječega premoženja, neplačevanja obveznosti do države in nenazadnje iz neplačanih plač in dajatev delavcev. Od ukinitev nekaterih vrst davkov in podobnega, ki naj bi dosegli ustvarjanje novih delovnih mest, ni imela Slovenija prav nič, oz. vsaj jaz nisem videl analize, ki bi dokazovala nasprotno.
Kljub temu, da vsakodnevno poslušamo, kako neka gospodarska družba par let pred stečajem ni plačevala delavcem prispevkov, celo ni odtegovala obroke kreditov, praviloma pa vsaj nekaj mesecev tudi plač ne, se še vedno govori o tem, da bi morali imeti delodajalci več možnosti za odpuščanja, fleksibilnejši trg delovne sile in tako dalje. Ker tukaj ne pišem o razlogih, o katerih tuli večina in so temu naklonjeni, naj opozorim, da krivde tukaj niti državi niti delavcem ni za pripisati. Kdorkoli razlaga, da v primeru poslovnih težav ne more delavcev odpustiti laže kot pes teče, ker to že sedaj izrecno predvideva Zakon o delovnih razmerjih. Samo postopke morajo vsi spoštovati, tudi tisti, ki sanjajo o tem, da pomeni njihovo direktorovanje paradiranje po tovarni in kričanje »you are fired!«
Na tem mestu se ne morem upreti, da ne bi primerjal dogajanja v slovenskem gospodarstvu s citatom iz filma Cliffhanger, ko John Litgow pravi: »Če ubiješ enega, si morilec, če jih ubiješ milijone si osvajalec«. Poslovnih goljufij, kjer nekdo preslepi drugega, obravnavamo na sodišču na stotine, da bi pa sedaj masovno ovajali tiste, ki niso izplačevali plač, regresov, prispevkov in podobno, tega pač ni… Ti sedaj predvsem vreščijo na državo, da je ona kriva. Ja, pa ja da. Če mene vprašate, če niso znali predvideti lastne neplačilne sposobnosti, pač niso, uganili ste, sposobni, ali pa celo storilci kaznivih dejanj – po domače povedano – navadni tatovi.
Razen tega, tudi v gospodarstvu zadeve glede organizacije dela nikakor niso take, da bi utemeljevale mit o tem, kako zasebni sektor deluje bistveno bolj gospodarno. Predvsem zaradi tega, ker so delavci očitno še vedno poceni. Primer za to imam iz prve roke, pa ne bom povedal od koga, a ta nekdo prodaja industrijske robote po Avstriji in Sloveniji. Medtem, ko je v Avstriji zanimanje ustrezno, je v Sloveniji največji problem pojasniti, zakaj se to izplača. Po izpovedih je reakcija vodilnih: »jah, za ta denar mi dela 20 delavcev«. Delavci so v Sloveniji očitno prepoceni, resnična storilnost pa očitno tudi nepomembna. In potem pride do rezultatov, da imamo Slovenci nizko storilnost, ki se seveda računa na število opravljenih ur delavca. Potem pa se Slovencem očita, da so leni. Prosim vas lepo.
V obeh segmentih, tako zasebnem kot javnem pa je pravzaprav najbolj grozljiva miselnost, da morajo zaposleni biti pravzaprav hvaležni, da lahko sploh delajo. Ob taki miselnosti delodajalci - tako država kot tudi zasebno ali kvazi zasebno gospodarstvo seveda ne morejo priti do pametnih rešitev. Zaposleni prodaja svoje sposobnosti in dela za denar, da financira svoje siceršnje (beri: pravo) življenje. To je osnova. Če pri tem prihaja do drugih občutkov, zlasti pozitivnih, toliko bolje. In to je vse. Postavljati za vzor nekoga, ki nima lastnega življenja in zato preživlja cele dneve v službi, to je milo rečeno, smešno, če že ne tragično.
Če pogledamo na ta način, bomo videli, da tudi v tej zgodbi, kakor v številnih slovenskih zgodbah ni samo dobrih in zlih, ampak cela vrsta vmesnih odtenkov. Zato tudi rešitve ne morejo biti samo v eni smeri, javna razprava pa niti približno ne sme potekati na teh okopih.
Zadnjič sem takole mimogrede slišal, da so v Italiji malce omilili ukrepe (ne vprašajte me katere), ker bi preveč demoralizirali državljane. Bi bil vesel, če bi nekdo tudi v Sloveniji pomislil, kakšne posledice na delovno moralo ima obstoječe vedenje in ravnanje….
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
