Na kratko povzeto, s to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Navedeni odstavek namreč določa, da sme oškodovanec izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka oziroma iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca.
Ob tej določbi sem imel vedno pomisleke, vendar ima omejitev svoje konceptualne razloge, deloma pa tudi omogoča, da adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, pretirano ne ovira teka običajnega postopka. Konceptualno je stvar seveda jasna – kazenski postopek je primarno namenjen ugotavljanju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca ter izreku kazenske sankcije v skladu z zakonom. Izenačenje oškodovančeve vloge glede sledenja ciljem kazenskega prava z vlogo državnega tožilca (pri tem puščam specifičnosti zasebnega pregona ob strani) bi v ospredje lahko postavilo tudi morebitne retributivne interese prizadetega posameznika.
Po dosedanji ureditvi namreč sodišče lahko odloča o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku – o njegovih sicer civilnih zahtevkih, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, najpogosteje je to določitev primerne odškodnine. Sodišče o tem ob izvedenem kazenskem postopku lahko odloči v celoti ali deloma, lahko pa oškodovanca napoti na pravdo s celotnim zahtevkom. V primeru oprostilne ali zavrnilne sodbe je oškodovanec vselej napoten na pravdo. V okviru obravnavanega problema oziroma odločitve Ustavnega sodišča je še najbolj pomembno, da zoper odločitev sodišča o tako imenovanem PPZ oškodovanec nima na voljo pritožbe, temveč, kot je bilo že povedano, jo lahko vloži samo glede odločitve o stroških postopka.
V praksi to pomeni, da sodniki kaj več od tega ne obravnavamo (razen če je res nujno, ker je višina škode ali koristi obenem tudi bistveni del opredelitve kaznivega dejanja). Že določba 100. člena ZKP namreč zahteve kazenskega postopka postavlja pred interese oškodovanca, saj se o njegovih zahtevkih odloča le, »če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek«. Resno ukvarjanje z oškodovančevimi zahtevki pa – tudi če mi to kdo zameri – že po definiciji zavleče kazenski postopek, saj mora sodnik poleg odločanja o tistem, kar je srž kazenskega postopka, voditi še neke vrste mini pravdo. To je že konceptualno problematično, navsezadnje zaradi tega, ker obdolženec v pravdi nima toliko manevrskega prostora kot tožena oseba in bi z aktivnostmi glede premoženjskopravnega zahtevka lahko ogrozil tudi svojo obrambo. Kako recimo naj navaja, da vrednost ukradene zlatnine ni bila tako velika, če pa zatrjuje, da je sploh ni ukradel? Tako najpogosteje sledi lapidarna odločitev sodišča, da se »oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo«. Ker pritožba glede te odločitve ni mogoča, s tem še najmanj tvegaš, ne nazadnje tudi v korist strank v bodoči pravdi, ker bo tam predmet spora bistveno bolj natančno »obdelan«. Še največ, kar se v okviru kazenskega postopka običajno prizna, je PPZ v višini vrednosti škode, ki izhaja iz opisa kaznivega dejanja, z vsemi presežki ali podobnim pa se praviloma napoti na pravdo. To so facti bruti, za kaj več v kazenskem postopku pač ni časa.
Ustavno sodišče si je, tako je mogoče sklepati iz obrazložitve, obseg bodoče ureditve pritožbe oškodovanca zamislilo s poudarkom na spoštovanju procesnih pravic oškodovanca. Pritožba se bo torej lahko vložila predvsem v smislu ugotavljanja oziroma grajanja odločitev ali kršitev sodišča o oškodovančevih procesnih pravicah. V pritrdilnem ločenem mnenju dr. Dunje Jadek Pensa pa je mogoče prebrati tudi upravičeno spraševanje o oškodovančevih interesih v odnosu do kazenskega postopka (glej pritrdilno ločeno mnenje, zlasti 5. in 7. točko).
Sam se bojim, da se bo stvar spet obrnila tako, da bo sodišče na koncu nosilo še breme dodatnih zahtev glede premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev, pri čemer bo zlasti problematično, v kolikšnem obsegu bo tak postopek moral biti izveden. Omejitev, ki jo vsebuje na primer drugi odstavek 104. člena ZKP, se dejansko lahko izkaže kot kršitev oškodovančevih procesnih pravic.
Če se vrnem na začetek: ZKP-N nekaj rešitev glede oškodovančevega položaja zaradi usklajevanja z evropsko zakonodajo že ponuja, a očitno bosta prevetritve potrebna tudi položaja oškodovanca v kazenskem postopku in dela kazenskega sodišča v tem segmentu. Ker vsi drugi deležniki očitno ostajajo v varnem zavetju aktivnosti sodišč tudi v prihodnje, se, kot bi to povedal moj sodelavec (z vključenim sarkazmom), sodniki veselimo, da svoje delovne napore lahko še dodatno povečamo.
A ker moramo biti tihi pozitivci, naj za konec povem staro, vendar dobro šalo, ki ponazarja naš položaj.
Nekega večera se grbavec iz oštarije napoti domov. Pot ga vodi čez pokopališče, ura je pozna, v zvoniku bije polnoč. Na nagrobniku ugleda hudiča, ta pa ga renčeče vpraša: »Kaj nosiš to na hrbtu?« Grbavec mu odgovori: »Ja grbo, kaj pa drugega …« Vrag grobo pravi: »Daj sem!« Grbavec ugotovi, da naenkrat lahko hodi zravnano, njegove grbe nikjer. Vesel se vrne v gostilno in vaščani se ne morejo načuditi, kaj se mu je zgodilo. Pa se eden, ki mu je vojna odnesla nogo, prav tako napoti po poti čez pokopališče, da bi se mogoče še sam rešil svoje težave. In res, vrag še vedno sedi na nagrobniku, ga pogleda z žarečimi očmi in grobo vpraša: »Kje imaš grbo?« Mož odgovori: »Nimam je …« Vrag pa mu zabrusi: »Na, tu jo imaš!«
Z vragom pač ni šale …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
