Zadnjič sem ob študiju spisa naletel na pogodbo, ki je sam niti približno ne bi podpisal, saj je vsebovala takšne določbe, ki so eno izmed strank postavljale v nemogoč položaj odvisnosti. Pravzaprav je sama pogodba prav postavljala temeljni kamen za potencialne konflikte in vsakemu, ki je vsaj pokukal v obligacijski zakonik bi bilo jasno, da se stvari ne bodo dobro končale. Seveda me zato ni nikakor čudilo, da se je zadeva iztekla tako, da je padla v območje tiste panoge prava, ki se ukvarja bolj s posledicami kot vzroki konfliktov v družbi – kazensko pravo. Konkretneje v sum poslovne goljufije po 234.a členu KZ – sedanjem 228. čl. KZ-1.
Na glavni obravnavi si nisem mogel kaj, da ne bi oškodovanca vprašal, kako za Božjo voljo, je lahko sklenil takšno pogodbo. Odgovor je bil pravzaprav pričakovan – takšne pogodbe pač imamo in so običajne. Ko sem ga vprašal, če je pred tem pridobil vsaj kakšno mnenje o pogodbi in njenih določilih, pa sem dobil pravzaprav ne tako presenetljiv odgovor – ja veste, gospod sodnik, odvetniki so dragi in nimamo za to denarja. No sedaj ga ima, prav zaradi tega varčevanja pri pravnih storitev, za par sto tisoč eurov manj.
Na takšne primere pravzaprav naletim v svojem življenju prevečkrat. Znanci prihajajo k meni po nasvet šele takrat, ko so stvari praktično že tako zašuštrane, da nimam več kaj svetovati in jih lahko le povabim na pivo. Ali pa jim ponudim rešitve, ki so tako pravno zahtevne in temu ustrezno zapletene, da odhajajo s tistimi zabodenimi pogledi in prepričanjem, da smo pravniki res »odštekani«.
Sam pripisujem takšen pristop do odnosov med posamezniki, ki potrebujejo pravno urejanje v naprej v veliki meri dolgotrajnemu življenju pod varovalnim plaščem socializma – gre namreč večinoma za mojo generacijo – ki je recimo v okviru takratnih določb Zakona o obligacijskih razmerjih lahko, recimo temu »saniral« kakšno pogodbo zaradi nasprotij s »socialistično moralo«. Mogoče tudi, da se motim, a dejstvo je tudi, da je bila potencialna konfliktnost medsebojnih razmerij v tedanji ureditvi bila omiljena z (sicer zmotnim) prepričanjem, da bo država uredila te stvari.
Res je tudi, da odnosi med posamezniki, zaradi dejanske neenakosti, niso vedno resnično svobodni in so ti prisiljeni vstopati tudi v razmerja, ki bi jih, če bi imeli drugačno dejansko! možnost drugače uredili. Na primer, izvajalec pri kakšnem naročniku del privoli v slabše pogodbene pogoje, samo da bi v konkurenci dobil posel. A to takšnega, ki v to privoli, ne opravičuje. Volenti non fit injuria – da se malo spomnimo latinskih pravnih rekov.
Imam še eno boljšo - »si vis pacem para bellum« ali če želiš mir se pripravi na vojno, v pravu ne pomeni nič drugega kot to, da se pred ureditvijo nekega odnosa oborožiš tako, da do vojne sploh ne bi prišlo. Po domače povedano – pripelji zraven najboljšega pravnega strokovnjaka, ki ga lahko dobiš in potem podpisuj. Naivno in skrajno nepravno je, če pričakuješ, da bo nasprotna stran, skrbela tudi za tvoje interese. Pa tudi cena tega strokovnjaka je bistveno večja in seveda s tem tudi strošek, takrat, ko so stvari že šle po zlu.
Dobro, saj nič ne rečem, tipske pogodbe, pogodbe, ki predstavljajo določeno rutino v vsakdanjem življenju tega ne potrebujejo, oz. zadošča da se preberejo takšne določbe in o njih z »zdravo kmečko pametjo« malce razmisli. A za zahtevnejše zadeve je zgoraj navedeni nasvet gotovo bolj primeren.
V Sloveniji, takšno je moje trdno prepričanje, bo verjetno trajalo še dolgo, da bo vsak imel za takšne primere že v naprej vračunan strošek za pravnega strokovnjaka, pa čeprav bi včasih bil bolj potreben kot recimo osebni zdravnik.
Ko so namreč enkrat stvari že porušene, se vrniti nazaj več ne da. Nobena tožba, tudi če se konča z uspehom, namreč ne odtehta vseh težav, ki so nastale zaradi lahkomiselnosti pred konfliktom.
In če sem malce zloben, nikomur, če bo na to mislil v naprej, ne bo potrebno trkati na moralo posameznika, da naj vrne milijon evrov.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
