Nekako se mi dozdeva, da gre pri celotnem stanju za na eni strani izražanje nezadovoljstva z obstoječim stanjem, v danes gotovo že globalizirani, družbi s skorajda identičnimi problemi in na drugi strani razočaranja glede, recimo temu, političnih ali voditeljskih idolov.
Prav slednji razlog se mi zdi, tudi ko gledam na slovensko družbo, pomemben. Ne bom skrival, da se mi je v zadnjem času lastno dojemanje sveta in mojega tako družbenega kot poklicnega okolja, prav okoli tega vprašanja do določene mere spremenilo in če ne drugega vsaj postavilo v perspektivo, kjer sem trenutno prepuščen dokajšnji meri negotovosti.
Vsak od nas, tako sem prepričan, ima vsaj določeno obdobje bodisi v družbenem, družabnem ali poklicnem življenju, vzornike. Osebe, konkretne ljudi, ki ti s svojim življenjem, delom, sposobnostmi predstavljajo, če ne drugega, vsaj približek tega, kar bi želel biti sam. Glede na postopen razvoj človeka in njegovo odraščanje je to pravzaprav čisto normalno in celo nujno potrebno. Na eni strani ti to omogoča, da imaš neposredno osnovo, po kateri se ravnaš in tako, brez kritične refleksije, za katero preprosto bodisi nimaš izkušenj ali znanja, ponavljaš neko ravnanje in vedenje in postopoma to tudi osvojiš, na drugi strani te sledenje takšnemu vzoru reši frustracij, ki bi jih imel, ko bi moral delovati na nekem neznanem področju. Ti učinki so tako pozitivni, seveda pod pogojem, da se iz tega sčasoma izcimi tudi lasten pogled na to delovanje in v tem smislu oblikovanje lastne osebnosti.
Večji problem se pojavi takrat, ko tega, lastnega kritičnega pogleda, ne vzpostaviš in zgolj slepo slediš takšnemu ali drugačnemu vzorniku. Ko iz njega ustvariš nekaj, kar on ni in zaradi svoje človeškosti tudi ne more biti, namreč podobo, ki predstavlja nek ideal, torej kot »plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj«, kot pravi SSKJ.
Danes sem že dovolj star, da mi padec mojih idolov, takšnih ali drugačnih, ne predstavlja prevelikega presenečenja in tudi ne pretirane žalosti. Včasih me prav njihov padec na nek način opomni o zmotljivosti človeka in nenazadnje omogoči, da tako mojemu idolu, kot tudi samemu sebi, odpustim kakšno napako. Mogoče ni boljšega zdravila in streznitve za človeka, kot je prav padec ali spoznanje o človeškosti idola, kajti spomni te prav na to, da moraš nekoč, nekje, prevzeti vajeti lastnega življenja v svoje roke.
Tudi če gledam na širše politično življenje naše države, bi lahko rekel, da je že skrajni čas, da se preneha s vseprisotno idolatrijo, ki se pri nas kaže predvsem skozi to, da ideje, ki jih predstavljajo posamezne politične stranke, zaradi ujetosti v past podobe, ki jo naj bi odražala – navadno predsednik takšne stranke, popolnoma zbledijo, ta predsednik pa postane tista kocka, na kateri je potem celotna usoda posamezne ideje. Ideja na človeškem podstavku je na trhlih temeljih.
Apatičnost in zbeganost, ki je danes gotovo prisotna in se kaže v relativno skromni aktivni politični participaciji državljanov, je po mojem odraz tega, da ljudje zaradi idolov spregledajo ideje, ti »idoli« pa ideje podrejajo lastnim, narcistično patološkim kompleksom.
Če bomo prepoznali to človeškost in se obrnili k idejam in dopustili idejam, da skozi te platforme, ki jih predstavljajo stranke, konkurirajo pri oblikovanju skupnih ciljev, potem se ne bo treba nekoč zbuditi z velikim glavobolom in mačkom.
Rousseau je rekel, da se moramo vrniti nazaj k naravi, osebno sem prepričan, da se moramo vrniti k idejam, ki so sploh omogočile, da imamo možnost odločanja o lastnih zadevah in možnost kreiranja lastne bodočnosti. Okvirje za udejanjanje idej imamo – to so institucije tako demokratične kot pravne države, postavljene imamo tudi meje, ki jih ne smemo prečkati, to so človekove pravice, vse ostalo pa je v naših rokah in glavah.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
