V bistvu bi tudi moral biti tiho, ker so ta dejanja vsekakor dobra za mojo osebno statistiko (normo), ki je danes tako neznansko pomembna. V končni fazi te nihče namreč ne vpraša za kakšna kazniva dejanja je šlo pri tem, ko si zadevo končal, temveč zgolj, ali si opravil tistih 100 oziroma 80 "K zadev". Naj živi produktivnost in storilnost!
Dve kaznivi dejanji mi v tem smislu stalno stopata pred oči. Prvo je kaznivo dejanje po 253. členu KZ - torej izdaja nekritega čeka ali zloraba bančne ali kreditne kartice, in drugo kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu.
Sam nisem nikakršen svetnik glede lastnih financ in včasih tudi sam primer postsocialističnega potrošnika - saj veste, takšnega brez prave kontrole glede potrošniških dobrin ob hkratnem spominjanju blagodejnosti zadolževanja v rajnki Jugoslaviji s par stoodstotno inflacijo - zato imam kljub moji strokovni načelnosti vedno čuden občutek, ko obravnavam te zadeve.
Kot vsak v naši družbi sem vsakodnevno izpostavljen ponudbam o dostopnosti kreditiranja, odloženega plačila, plačila na obroke in kar je še takšnih zadev. Tako vsak mesec dobim razen izpiska porabe na moji kreditni kartici še najmanj dva lista reklam o "posebnih članskih ugodnostih" med katerimi pogosto izstopa možnost obročnega odplačevanja, pa neki "revolving" krediti in podobno. Potem stopim v kakšno trgovino, kjer me takoj bombardirajo s ponudbami plačila na obroke, iz radia donijo reklame o novih in novih ugodnostih pri najemanju kreditov... In seveda, včasih "potegnem" kartico, čeprav vem, da bodo s plačevanjem računov problemi... Skratka, skušnjava je velika.
Pa pustimo zdaj to... kolikor vem je primerov kaznivih dejanj po 253. členu KZ bistveno več, a do sodišča pridejo le najbolj zadrti. Tudi vem, da državno tožilstvo praviloma še pred vložitvijo obtožnice poskuša doseči plačilo dolga z uporabo določb 162. člena ZKP, a kljub temu se vedno znova pred sodiščem pojavi tudi takšna zadeva. In zanimivo, čeprav nisem delal neke detajlne analize, gre pogosto za ljudi moje generacije, kar bi lahko kazalo na to, da se ljudje le stežka navadimo na nov vrednostni sistem.
No, pogosto se stvar opravi še pred začetkom glavne obravnave, ker dolžnik naenkrat najde denar in plača svoj dolg, praviloma pa potem tudi tožilstvo umakne obtožnico. Je pa zanimivo ugotavljati, kako ljudje še vedno ne razumejo, da kršitev kazenskega prava nima nobene neposredne zveze z njihovo zasebno pravno obvezo.
Kolikokrat slišiš: "Gospod sodnik, saj bom plačal". Potem pa razloži človeku, da je že bilo storjeno kaznivo dejanje in da je samo gospodar obtožbe - državni tožilec tisti, ki ga lahko reši kazensko pravnih posledic, če ne smeš komentirati oz. prejudicirati zadeve. Da o dodatnih stroških v primeru obsodbe sploh ne govorimo. In če prav pomislim, če bo novi ZKP šel v kontradiktorni postopek in bodo tožilci bolj odvisni od "uspeha" na sodišču, bo še toliko bolj potrebno tudi v teh zadevah zagotoviti (bodočemu) obtožencu neko pravno pomoč, ki mu bo dovolj natančno razložila, kaj ga čaka.
Pa še ena stvar me malce zbode. Včasih oškodovanec prav prostodušno prizna, da so recimo nekomu dali kreditno kartico brez kakršnegakoli izkazanega priliva na tekoči račun, pa tudi noben ni kaj dosti preverjal, koliko ta oseba sploh zasluži. Saj, zakaj pa bi, v končni fazi je takšna zloraba kreditne kartice opredeljena kot kaznivo dejanje in še po uradni dolžnosti. Bistveno ceneje (v bistvu zastonj) in učinkoviteje kot civilno pravna izvršba.
In tukaj mi pride na pamet tudi kaznivo dejanje poslovne goljufije. Tam se pojavljajo tudi taki primeri, ko se poskuša z uporabo kazenskopravne grožnje doseči poplačilo dolga, ki sicer zasebno pravno ne bi mogel biti poplačan. Toliko poznam gospodarsko delovanje, da vem, da je tudi tam pogosto prisotno sklepanje poslov, pri katerih (obe!) stranki držita figo v žepu.
Pogosto se zgodi tudi, da kakšna stranka odkrito izrazi dvome o tem, ali bo lahko izpolnila pravočasno ali v celoti, pa se kljub temu v želji po dobičku (bodočega) oškodovanca, pogodba sklene. In ker seveda to nikjer v pogodbi ni posebej protokolirano, je kasneje dokaj lahko začeti z dokazovanjem preslepitve glede izpolnjevanja obveznosti - še zlasti pri delni neizpolnitvi. Glede na obstoječo sodno prakso je tako dokazovanje lažje, saj že samo opravljanje gospodarske dejavnosti pomeni, da je oškodovanca lažje preslepiti (glej npr. VS Sodba I Ips 361/2004, Sodba I Ips 270/2004).
In kot že pri prejšnjem kaznivem dejanju je tudi tukaj pogosto konec že pred začetkom postopka. Obtoženi pač postrga denar kjer je le mogoče, da bi se ubranil kazensko pravnih sankcij. Resnici na ljubo pa je potrebno dodati, da je ravno plačilna nedisciplina in praksa v gospodarskem življenju terjala nastanek tega kaznivega dejanja. A kljub temu ostane občutek, da kazensko pravo tukaj v bistvu služi civilnopravni izvršbi.
Že od nekdaj je bilo moje stališče, in to sem še takrat ko sem vodil vaje iz teorije prava, pogosto poudarjal, da je učinkovito pravo odvisno predvsem od učinkovite (in seveda hitre) izvršbe. Za to varianto pa takrat, priznam, nisem vedel. Pa naj še kdo reče, da se človek ne uči celo življenje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
