Izmed vseh odzivov je še najbolj zanimiva reakcija dela zdravnikov samih, ki so se javno izrekli zoper pobudo društva in navedli, da se s tem pozivom in z zahtevo po imuniteti „implicitno priznava, da se dela velika škoda pacientom in se želi pravna odveza za posledice“. Ob tem so opozorili, da je naloga vlade, da z ustreznimi ukrepi, kot sta financiranje in izobraževanje, poskrbi za zadostne zmogljivosti, opremo in usposobljen kader, ne pa da znižuje standarde varnosti pacientov v obravnavi, saj je „absolutno nesprejemljivo, da bi bila imuniteta kadarkoli izglasovana kot reševanje tega problema“. Pri tem so izpostavili, da v vseh okoliščinah, tudi v vojnih razmerah zdravnike zavezujejo etična načela, predvsem temeljni aksiom primum nil nocere (najprej, ne škodi!).
Slovensko zdravniško društvo je kot razloge za to pobudo navedlo, da je v Sloveniji že prišlo do preseganja kapacitet zdravstvenih sistemov, da je zdravstveni sistem bil podhranjen že pred epidemijo, da so zdravniki preobremenjeni, izgoreli, jim upada motiviranost in „narašča verjetnost, da vseh bolnikov ne bo možno niti optimalno niti pravočasno oskrbeti“.
Kot nosilcu funkcije, katere lastnost je tudi imuniteta za „mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču“ in zoper katerega se lahko kazenski postopek začne le na podlagi dovoljenja državnega zbora (134. člen Ustave RS), je prva misel pravzaprav, da so si zdravniki vsaj v določeni meri zmotno predstavljali možen obseg, ki bi ga takšna imuniteta imela.
Ko sem, čisto iz osebnega zanimanja pogledal, kateri naj bi bili vzgled iz tujine, na katerega se sklicujejo, je vsaj po površnem pregledu mogoče ugotoviti, da so bile podobne rešitve, zlasti v smeri odškodninske odgovornosti iskali in oblikovali v ZDA in Združenem kraljestvu in Irski. V drugih evropskih državah, kot to navaja recimo KennedyLaw, je „teh razprav le malo, če sploh“. Tako se zdi upravičena trditev avtorjev navedenega prispevka, da gre za države, kjer so odškodninske odgovornosti zelo stroge in imajo hkrati visoko smrtnost. A tudi v teh državah je poudarjeno sledenje pravilom stroke in gre predvsem za to, da se nastala škoda uveljavlja preko različnih jamstvenih shem. Glede slednjega v Sloveniji še nisem slišal nič, pa bi bilo treba.
Sam si sicer le stežka predstavljam dejanski stan kaznivega dejanja, ki bi ga v takšnih razmerah, lahko storil zdravnik, pa da že sedaj obstoječi kazensko pravni instituti, ne bi upoštevali okoliščin, ki so privedle do prepovedane posledice. V bistvu imamo tri glavna kazniva dejanja, kot delicta propria, ki jih lahko storijo zdravniki, in sicer Opustitev zdravstvene pomoči (178. člen KZ-1), Malomarno zdravljenje (179. člen KZ-1) in Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa (181. člen KZ-1). Zadnje k.d. je takšno, da je njegova storitev v okoliščinah boja proti COVID-19 verjetno izključena.
Glede malomarnega zdravljenja si le stežka predstavljam, da bi sama stroka to podpirala, ne glede na okoliščine in osebno se mi zdi, da je prav ta okoliščina privedla skupino, ki se je javno izrekla proti temu, da so opozorili na pravila etike in nenazadnje osnov zdravniškega poklica. Ne glede na vse okoliščine mora že iz interesa stroke biti vse izvedeno lege artis. Verjetno pa niti pobudniki niso izhajali iz predpostavke, da ne bi odločitev in izvedbe zdravljenja strokovno preverjali. Glede na kompleksnost tega kaznivega dejanja, zlasti glede opredelitve potrebne pazljivosti, lahkomiselnosti in drugih postavk subjektivnega elementa kaznivega dejanja, bi bilo to dobesedno strokovni samomor.
Ostane torej še kaznivo dejanje Opustitve zdravstvene pomoči, tega stori zdravnik ali zdravstveni delavec, „ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje“. Korošec v svoji knjigi Medicinsko kazensko pravo (glej str. 324) izrecno navaja, da se „v teoriji kazenskega prava skorajda ne ukvarjajo z vprašanjem opustitve zdravstvene pomoči, kadar pomoč potrebuje več bolnikov ali ponesrečencev sočasno“ in da gre za vprašanja zdravstvene napake in ne splošnih pravnih inštitutov, kot je recimo skrajna sila. Pri tem opozori na triažna pravila, ki jih medicina pozna in so tudi dovolj podrobna. Kršitev takšnih pravil bi lahko pomenila ravnanje v nasprotju s poklicno dolžnostjo zdravnika. V tem delu je še najbolj upravičeno sklicevanje Slovenskega zdravniškega društva na objektivne okoliščine, kot so pomanjkanje „zadostnih zmogljivosti, opreme in usposobljenega kadra“.
Prostor mi ne dopušča, da bi se spuščal v razmejitve, ki jih je v tem pogledu potrebno opredeliti v smislu, do kod lahko prevzema odgovornost zdravstveno osebje in kje mora odgovornost prevzeti država kot pretežni nosilec tudi zdravstvene varnosti, še zlasti ob epidemijah. Ker slednje je resničen problem, ki ga zdravniška stroka ne more rešiti.
Pa vendarle, v sosednji Avstriji in Nemčiji se je razvnela razprava o morebitni pravni ureditvi zgoraj omenjenih triažnih pravil – po domače povedano, da se sprejme ustrezen predpis, ki bi določal vrstni red upravičencev do zdravstvene oskrbe. Takšna pobuda je bila nemškemu Zveznemu ustavnemu sodišču letos celo podana. V zadnji izdaji revije Journal für Medizin und Gesundheitsrecht (Revija za medicino in zdravstveno pravo št. 3/20209) so poskuse takšnega normativnega posega avtorji ostro napadli in to tako iz stališča pravne, kot tudi medicinske stroke.
Gre namreč za oceno, do kod sega domet zdravstvene stroke in do kod sme iti zakonodajalec. Če pogledamo natančneje, zakonodajalec z ureditvijo teh pravil ne bi napravil pravzaprav nič, kajti stroka mora to početi že po svojih strokovnih pravilih, še zlasti, ker bi moral predvideti okoliščine, ki se zakonodajalcu nujno izmikajo, da ne govorimo o, z zakonsko ureditvijo povezani, togosti pravnih pravil. Zdravniki si tega gotovo ne želijo, po pravici povedano pa pravniki še manj.
Je pa mogoče ugotoviti, da Wolfgang Kröll v že omenjeni reviji v prispevku Damoklejev meč triaže nad zdravništvom (Das Damoklesschwert der Triage über der Ärzteschaft) izpostavlja, da so takšne normativne pobude bolj odraz nerazumevanja triaže, kot nujnega in v bistvu vsakodnevnega postopka, ki je dodobra utrjen v medicinski doktrini. Iz njegovega prispevka pa je mogoče razbrati tudi nekaj drugega – iz statističnih podatkov, ki jih vsebuje članek, je razvidna relativno velika stopnja korelacije med številom bolniških postelj in smrtnostjo – več kot je slednjih, manj je smrtnih primerov. Nemčija in Avstrija sta tako lahko s številom postelj na 100.000 prebivalcev (538 in 546), ne samo dosegali manjšo smrtnost pacientov, ampak celo pomagali tako Italiji kot Franciji (273 in 339) pri obravnavi pacientov. Na to, da bi lahko v sili uporabljali nemške kapacitete, opozarjajo tudi nasprotniki pobudnikov imunitete in verjetno mi ni treba posebej pojasnjevati, katerim državam je v tem pogledu podobna Slovenija. Prav tako ni potrebno pojasnjevati, da „postelje“ zahtevajo tudi ustrezno število in kakovost osebja.
O podhranjenosti zdravstvenega sistema so govorili tudi pobudniki zahteve po imuniteti in v tem je kleč. Če se stalno iz razlogov, ki so, takšno je moje osebno mnenje, povezani z golim individualnim pohlepom in nerazumevanjem skupne koristi za celotno prebivalstvo države, ne zagotavlja ustreznih kapacitet, potem je nujno, da se pojavijo ideje o prevračanju ali celo zanikanju odgovornosti za stanje kakršno je. Ko pa, kot pravijo Američani, „shit hits the fan“ (iz spodobnosti ne bom prevajal), trpimo vsi.
In to je za Slovenijo že prav kronični pojav, katerega diagnoza je dobro poznana.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
