Še zlasti pa imam zadržke pri spremembah, ki krčijo število forumov, v katerih naj se oblikuje racionalna razprava in, kot je verjetno razvidno iz mojih dosedanjih prispevkov, vedno nasprotujem zmanjševanju diskurzivnega načina oblikovanja skupnih rešitev.
Naj začnem z anekdoto. Moj oče je bil v »svinčenih« socialističnih časih tehnični direktor nekega večjega podjetja, takrat se je reklo Delovne organizacije, ki je imela celo vrsto TOZD-ov (temeljnih organizacij združenega dela). Hkrati je takrat bila ideja, da je potrebno pomagati nerazvitim republikam in tako je oče dobil »befel«, da v neki južni republiki postavi TOZD in poskrbi za siceršnjo tehnično ureditev tega podjetja. Spominjam se, da je nekega dne prišel nazaj iz »juga« in bil milo rečeno hudo razočaran (v resnici je preklinjal, kot kak mornar). Razlog temu je bil, da so »dol« poslali najnovejše CNC stružnice (torej takšne z računalniškim upravljanjem), katere si je oča kot strojni inženir zelo želel za TOZD v Sloveniji. To pa seveda ni bilo najhuje, ker doli niso poznali teh, takrat ultra modernih strojev (oz. jim je bilo delo z njimi preveč komplicirano), so preprosto, odmontirali ta krmilni del stroja in jih uporabljali kot navadne stružnice. Podobno kot bi z motorno žago ročno žagali, če me razumete.
Zgodba o naši ustavni ureditvi je v marsičem podobna.
Nasploh je mogoče reči, da so forumi, v katerih naj bi se odvijala racionalna razprava in dogovarjanje pri nas pogosto razumljeni kot ovira do primerne odločitve in ne prostor, kjer se odločitev sploh oblikuje. Po dvajsetletnem boju za premaganje te ovire je političnim strankam, kot to ugotavljajo mnogi, končno uspelo, da državni zbor dejansko predstavlja žalostno fasado vnaprej sprejetih odločitev. Dokaz temu je med drugim tudi danes dokaj prostodušno napovedovanje, da »bodo v zakonodajnem odločanju upoštevali zgolj amandmaje, ki se jih bo uskladilo v koaliciji«, torej se niti ne skriva, da je debata namenjena zgolj sama sebi. Resnici na ljubo se s podobnim stanjem srečujejo tudi druge, dosti starejše demokracije.
Pač pa je slovenska Ustava predvidela kar nekaj korektorjev takšne uzurpacije in med njimi bi izpostavil prav tista, ki sedaj predstavljajo veliko »oviro« k »učinkovitemu« delovanju države – to sta Državni svet in referendum.
Bog ve, da mi Državni svet ni prav ljuba institucija – zadnja poteza s katero je dal v ustavno presojo paket zakonov, ki jih je po vetu potrdil razpuščeni Državni zbor, neposredno zadeva moje delo, in me je bilo prav strah, kaj bi se lahko zgodilo, če ne bi bili sprejeti. Toda, resnici na ljubo, če bi Državni svet znali pravilno »uporabljati« bi lahko resnično mnogo zadev, ki se danes odvijajo tako rekoč na »ulici«, razrešili že mnogo prej. Njegova sestava, zlasti segmenti, ki predstavljajo lokalne interese in interese delojemalcev in delodajalcev, bi morali po vsej logiki predstavljati prvo točko racionalne razprave pri ukrepih, ki se jih poskuša uvesti zaradi ekonomskega stanja države. Nobena skrivnost ni, da bodo ukrepi prizadeli prav te segmente, samo za primer – zmanjšanje prevoznih stroškov ali celo njihova ukinitev bo recimo za periferijo Slovenije nujno pomenila probleme zaposlovanja – torej interes lokalne samouprave, ostali ukrepi pa so tako ali tako predvsem problem odnosa delodajalci-delojemalci. Se pravi, imamo forum, v katerem se bi lahko odvila strukturirana razprava, njen rezultat pa bi bil dragocena informacija pri oblikovanju rešitev.
Toda ne, Državni svet ne služi svojemu namenu, je neučinkovit, predstavlja strošek za državo – dajmo ga ukiniti. In če ima kdo slučajno kakšne pomisleke, glejte, njegov predsednik si namerava kupiti pregrešno drag avto. Sancta simplicitas!
Enako je z referendumom. Potem ko se je ugotovilo, da lahko državljani Republike Slovenije rečejo »ne«, je potrebno seveda tudi ta instrument ukiniti tam, kjer imajo politiki briljantne ideje, ki nas rešujejo iz krize – spremenimo Ustavo. Seveda, da bi se spremenilo sistem referenduma glede višine kvoruma (odstotka sodelujočih volilnega telesa), potrebnega za sprejem veljavne odločitve, to pa ne. Mogoče ga bomo potrebovali za doseganje svojih demagoških ciljev.
Ovire, ki so političnim odločitvam postavljene v Ustavi, niso namenjene preprečevanju sprejemanja odločitev, temveč večji kvaliteti tako sprejetih odločitev. Veto, referendum, ponovno glasovanje, vse to je namenjeno temu, da se dobro razmisli o stvari, ki zadeva vse in ne samo predstavniške večine. To je pač smisel demokracije. Mogoče na prvi pogled ni učinkovita, a to pomeni predvsem, da se je potrebno naučiti, kako uporabljati njene institute ali pa vsaj razumeti, da je bistven element države njeno prebivalstvo, katerega »last« je ta država.
Če se vrnem na anegdoto, ko mi je oča razlagal to zgodbo, sem si živo predstavljal takega opankanega možaka, ki stoji pred stružnico, se praska po glavi (v oblačku: »Šta su ovi Slovenci opet izmislili«), nato pa v naslednji sliki (oblaček: »ko jih šmirgla«) ročno odtrga računalniški del in se loti posla po starem.
»Štekate«?Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
