Nekega dne je iz enega izmed teh potovanj prišel domov precej razkurjen. Namreč, ne samo, da se je tam postavljala tovarna, politična odločitev je tudi bila, da se tja prenese najnovejša tehnologija. Takrat so v proizvodnjo uvajali tako imenovane CNC stroje, ki so bili precej napredna stvar, saj so, recimo stružnice, upravljale računalniške enote. V primerjavi z današnjo tehnologijo je bilo to precej drugače in, če sem ga prav razumel, je šlo v bistvu za spoj med sicer dokaj klasično stružnico in računalniško krmilno nadgradnjo. Nekak hibrid med analognim in digitalnim, kot marsikaj takrat.
Njegova jeza je izvirala iz okoliščine, da so delavci, namesto tega, da bi se naučili delati s temi zadevami, ob prvi priložnosti, te krmilne enote preprosto odstranili. In nato delali dalje na stružnici, kot so bili navajeni – z ročnim upravljanjem. Da so s tem izničili tolerance in v bistvu smisel celotne operacije, mi verjetno ni potrebno pojasnjevati. Oče je bentil predvsem zaradi tega, ker je njegov matični obrat v Sloveniji moral delati z bistveno starejšimi stroji. Nekateri so bili celo iz časov pred drugo svetovno vojno. Ko sem nekaj let za tem v Letalskem centru Maribor sam rezal navoje na stari stružnici, ljubkovalno imenovani „vagnerca“ (s tem smo si zaslužili za letenje), sem se pogosto spomnil tega pogovora. Stroj je bil še iz predvojnih časov, služil pa je še dolgo v osemdeseta leta.
A zakaj pravzaprav ta anekdota? Predvsem zaradi tega, ker je pokazala določeno razliko v dojemanju tehnološkega razvoja. Visoko tehnoloških rešitev ne moreš, ne da bi pri tem doživel precej rezistence, vpeljati v sisteme, ki niso vsaj deloma, mentalno pripravljeni za njihov sprejem. Po mojem mnenju so takšni preskoki mogoči na dva načina. Eden je čisto enostavno evolucija miselnosti, ki seveda traja precej časa, drugi so krizne okoliščine, ki takšne rešitve nujno terjajo.
Ni mi potrebno razlagati, kakšne tehnološke skoke so omogočili krizni dogodki. Na žalost najpogosteje vojne, ker smo ljudje očitno najbolj iznajdljivi takrat, ko je potrebno ubijati. A nenazadnje, tudi sedanje stanje je povzročilo precejšnje tehnološke preskoke, celo tam, kjer tega ne bi prav pričakovali. Nekaj sem o tem že pisal, a tokrat se bolj ukvarjam s tem, koliko smo sploh v sodstvu pripravljeni na sprejemanje modernejših tehnologij. Če pustimo ob strani finančne možnosti, je mogoče sedaj resnično čas za velik preskok, ker nas k temu silijo tudi okoliščine.
Rezistenca bo verjetno precejšnja. Niti ne tako daleč nazaj, ko sem prišel na ljubljansko sodnijo, sem si omislil svoj prvi tablični računalnik. Pri slovenskem založniku sem si, opogumljen z izkušnjo prebiranja elektronskih knjig, „naložil“ Zakon o kazenskem postopku in Kazenski zakonik ter v dvorano prihajal s tem pripomočkom. Ker je, kar danes vsak pozna, na računalniku tudi rokovnik, sem še obravnave načrtoval na njem. Skratka, počutil sem se ekstremno moderno in napredno, težav pa ni bilo, dokler sem bil v „svoji“ dvorani. Ko pa sem bil sosodnik v neki zadevi in sem prav tako prikorakal v dvorano s to „opremo“, je kolegica, ki je zadevo vodila, izrazila izredno nezadovoljstvo z mojim pripomočkom, češ, da bodo ljudje v dvorani mislili, da igram igrice in da naj to zadevo takoj pospravim. Moje dokazovanje in prikazovanje možnosti, ki jih ponuja, ni pomagalo nič, po kuloarjih in na kavicah, je nemudoma zaokrožilo, da se igram na tablici med obravnavo. Ko mi je takratni vodja vljudno priporočil, da naj, zaradi božjega miru, v dvorano raje nosim zakonodajo v analogni obliki, sem pač temu sledil. Ker je bila izkušnja s slovenskim založnikom zakonodaje, kljub visoki ceni v bistvu izredno slaba in se kvaliteta, tudi po malce žolčnim dopisovanju med mano in odgovornimi, ni spremenila, sem dejansko čez čas presedlal nazaj na preizkušene pripomočke, beri zakone v papirni obliki. Zvišani stroški življenja so tudi zmanjšali možnosti nabave nove tehnologije in razen pametnega telefona, kaj drugega od elektronike v dvorano ne nosim več.
Prav zaradi tega mi je, kakšno leto nazaj, šlo kar malce na smeh, ko je nek mlajši in bistveno bolj tehnološko (in priznam tudi strokovno) naprednejši kolega, kazal, kaj vse lahko počne na svojem tabličnem računalniku. V celoti skeniran sodni spis, z opombami in razporejenostjo dokumentov glede na pomen in potrebo sojenja, možnostjo takojšnjega priklica relevantnega dokumenta, s podčrtovanjem in vsemi, kot pravijo Američani „bells and whistles“. Zadeva se je prijela pri kar nekaj mlajših kolegih in mislim, da je zgolj vprašanje časa (in finančnih možnosti, seveda), ko bo tega na sodiščih videti več.
Različne projektne skupine v slovenskem pravosodju se s precejšnjo mero zavzetosti trudijo, da sodstvo stopa v korak s splošnim tehnološkim razvojem. Dejstvo je tudi, da se vedno bolj pogosto na moji mizi namesto spisa v papirni obliki, najde skeniran spis na podatkovnem nosilcu, zaenkrat večinoma na CD-ju.
Dejstvo pa je tudi, da so elektronski zapisi spisa v svojem bistvu še vedno „analogni“. Po domače povedano: skozi skener se preprosto pošlje „vse po spisku“, ne da bi stvari pri tem digitalno razporedili na način, ki bi olajšal pripravo na delo. Dejstvo je tudi, da vse več komunikacije poteka na elektronski način, še vedno pa se uporablja tudi tehnologije, za katere mlajša generacija že skoraj ne ve več, da obstajajo – recimo faks. O Wi-Fi omrežju sploh nima smisla govoriti, ker tega na sodiščih preprosto ni (pri tem gre resda večinoma za varnostne razloge).
Vse to kaže, da smo nekje na prelomnici med analognim in digitalnim pravosodjem, kjer je, podobno kot pri na začetku omenjenih CNC strojih, mogoče odstraniti krmilni del in delati na „klasičen“ način. Vprašanje, ki se mi postavlja je, ali ne bi bilo mogoče bolje potegniti jasno črto in radikalno (vendar sistematično) preiti na modernejše poslovanje, podobno kot je v lastni režiji in na lasten strošek storil zgoraj omenjeni kolega. Skušnjava vračanja nazaj ali po status quo je po mojem velika. Generacije sodnikov in strokovnih sodelavcev, ki prihajajo za mano, so takšnega dela bistveno bolj vešči in njim pripada prihodnost, zato bi kazalo prav njim prepustiti načrtovanje.
Čeprav sam še vedno rad listam po knjigah, moram priznati, da sedaj vendarle pogosteje prebiram napisano na ekranu mojega telefona, kot tisto, kar je na papirju. Papirnati sodni spis, kot je običajen sedaj, mi pa tako ali tako že od začetka „gre na jetra“, ker je po mojem mnenju popolnoma nepregledna zadeva in ostalina nekih davnih časov, o čemer sem že pisal. Čas je, po mojem zaradi vseh okoliščin, ki izhajajo iz omejitev, ki jih prinaša obstoječe stanje, primeren. Če kdaj, zdaj.
P.S.
Ena izmed takšnih stvari, ki mi včasih, kot pravijo v Mariboru, „dvigne dekl“, je še vedno arhaično vročanje sodnih pisanj. Če pustimo ob strani bolj eksotične možnosti, ki se ponujajo – recimo vročanje preko socialnih omrežij, bi se dalo kaj postoriti kje drugje. Recimo, če kupim kakšno neumnost preko nekega kitajskega veleprodajalca, lahko sledim pošiljki dobesedno na uro. Kar te posebej razjezi je okoliščina, da ti Kitajci! po aplikaciji javijo, kdaj se je začel carinski postopek v Sloveniji in kdaj zaključil. Sam pa še vedno čakam, da se v spisu pojavi en košček rjavega papirja s podpisom, da je nekdo pošiljko sprejel.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
