Sam se v vpisnik previdno pritihotapim in upam, da ne bom že kar zjutraj slišal od Marije :«Sodnik Jančar!«, kar navadno pomeni uvod v kakšen očitek, da določene zadeve nisem uredil, kakor je treba ali pa da se že močno bliža rok za oddajo stvari (ali pa je že prekoračen, priznam) ali kaj podobnega.
Dekleta pač opravljajo to, kar sam najbolj sovražim, namreč tisoč majhnih in velikih administrativnih opravil, ki so povezane s sodnimi zadevami, od vodenja knjig, do urejanja vročitev do dajanja informacij in tako naprej.
Ko sem prišel na sodišče opravljati delo sodnika, sem lahkomiselno mislil, da bo moja naloga vzeti spis, ga naštudirati, razpisati glavno obravnavo, soditi, razsoditi in napisati sodbo. Malo morgen, kot je nekdo nekoč dejal.
Bolj kot namreč delaš, več spisov ti »kroži«, kar hkrati pomeni, da je potrebno paziti na vedno več malenkosti, ki so s tem povezane. Tako se v mojem predalu vsako jutro najde vedno več spisov, kjer je treba pisati odredbe o ponovni vročitvi, poizvedbah preko policije, pisanje odredb za sklepe o stroških in kar mi je najbolj tečno, pisanje končnih odredb. Skratka zadev, o katerih sem v teh kolumnah že prevečkrat »pojamral«.
Meni osebno ni najbolj jasno, kako ta dekleta sploh prenesejo vse te zadeve. V »špici«, recimo tam okoli 10.00 ure je vpisnik kot tržnica, kjer se ureja dovolilnice za obiske v priporu, v vpisnik hodijo sodniki pregledovati spise, sprejemajo se informacije, v podpis se dajejo posvetovalni zapisniki izven obravnavnega senata itd. itd. Da o statistiki konec meseca sploh ne govorim.
Junija so zadeve še bolj dinamične, ker se bližajo sodne počitnice in vsi vemo, da je potrebno do konca meseca čimveč zadev speljati, ker potem ne bomo mogli dobiti nikogar in začnejo obravnave do septembra odpadati kot po tekočem traku. To pa seveda nujno pomeni, da jim prinašamo cele gore spisov in seveda enake količine tudi dobivamo nazaj.
V tej sobici, ki meri kakšne 4 krat 6 metrov, se torej v istem času nahajajo vsaj tri vpisničarke in dobra tretjina ali več spisov v takšni ali drugačni fazi. Ob gneči, ki se včasih napravi tam, se čudim, da lahko dekleta sploh delajo. Sam moram, da bi prišel do spisov v svojem predalu, vedno eno izmed njih zaprositi, da se umakne, torej, da zapusti svojo pisalno mizo in preneha s tem, kar pač trenutno počne. Meni, priznam, bi ob tem »počil film«.
Sam se vedno sprašujem, kako jim ob vsem tem, še vedno uspe ohraniti dobro voljo. So namreč prve, ki izvedo, ali sem končal kakšno zadevo, saj navadno po zaključku zavijem v vpisnik, da razglasim »ubi et orbi«, da sem zadevo končal. Pozer, pač. A je z njihove strani ta, za njih popolnoma nepomembna informacija, vedno lepo sprejeta. In tudi sicer, le redko se zgodi, da me v vpisniku pričakajo namrgodenih obrazov.
Če naj bi imela ta kolumna neko sporočilo, naj bo to dejstvo, da za vsakim uspešnim delom posameznega sodnika, stoji cela ekipa, ki skrbi, da zadeve tečejo. To se pogosto pozabi in tudi na razmere in pogoje, v katerih ti ljudje delajo, da o njihovi plači raje ne govorim.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
