Najprej je omenjeno, da se je v zadnjih desetletjih odnos med tremi vejami oblasti spremenil. Moč oziroma sposobnost zakonodajne veje, da vpliva na delovanje in odgovornost izvršilne veje oblasti, je upadla. Število zadev pred sodišči se je povečalo, tudi zaradi okrepljenega vpliva in moči izvršilne veje oblasti. Zato mora sodstvo preučevati in včasih celo omejevati delovanje drugih dveh vej oblasti, še več, sodni postopki naj bi bili neke vrste alternativni demokratični forum, kjer se izmenjujejo argumenti ob vprašanjih splošnega pomena (1. točka mnenja)
Mnenje sicer poskuša najti odgovor na štiri vprašanja: kakšen naj bi bil odnos med sodno, zakonodajno in izvršilno vejo oblasti; na kateri podlagi sodstvo utemeljuje svojo pravico do delovanja v demokratični družbi in kako se kaže legitimnost sodne oblasti; koliko naj bo sodstvo odgovorno družbi, ki ji služi, in drugima dvema vejama oblasti; kako naj vse tri veje izvajajo svojo oblast, da bi dosegle ustrezno ravnovesje in hkrati delovale v korist družbe, ki ji vse služijo.
A naj se vrnem na izhodišče. Res je (in to se danes kaže ob skoraj vsakem vprašanju splošnega pomena, ki ga je treba pravno urediti), da je prvotno jedro demokratične državne oblasti – njena zakonodajna veja – izgubilo veliko veljave in moči, predvsem na račun izvršilne veje. O tem je bilo že veliko napisanega in ni značilno samo za našo državo. Še več, zelo jasno je, da skorajda vsaka zakonska ureditev, ki posega v pravice posameznikov, v takšni ali drugačni obliki doživi sodno presojo, bodisi prek upravnega spora v primeru posamičnih upravnih aktov bodisi prek sodnih odločitev rednih sodišč, še zlasti pa prek odločitev ustavnega sodišča. Dejansko gre pri teh postopkih pogosto za poskus korekcije disfunkcionalnega zakonodajnega postopka.
Kot opozarjata avtorja Vallinder in Tate v knjigi Global Expansion of Judicial Power, na katero se sklicuje tudi navedeno mnenje, je na odnos med zakonodajno in sodno vejo oblasti treba gledati kot na ravnovesje na tehtnici – če bi se jeziček močno nagnil na eno ali drugo stran, bi šlo v skrajnem primeru ali za (pre)vlado sodnikov ali totalno prevlado večine (str. 24 knjige). Torej ni čudno, da prenašanje vprašanj, ki bi se morala razreševati v argumentirani razpravi zakonodajnega telesa, na sodne forume spremljajo precejšnje kritike, katerih tarča bodo prav sodni postopki in sodniki sami. Še zlasti glede Ustavnega sodišča se pojavljajo tudi številni pomisleki o »(ne)demokratičnosti in (ne)legitimnosti sodne presoje ustavnosti« (dr. Bojan Bugarič). O tem je v zadnjem času in v zadnjih primerih potekala tudi v Sloveniji precej vroča razprava. Ne nazadnje je bil dokaj izrazit tudi odziv na navedbo v ločenem mnenju ustavnega sodnika Mozetiča o večinskem odločanju kot samoumevnosti demokratičnega procesa. Podobni odzivi in spraševanja pa so spremljali tudi referendumska vprašanja o ZZZDR in o spremembah Zakona o obrambi.
Vsebina mnenja je povzeta v 19 točkah (ki jih na tem mestu zaradi obsega ne morem ponavljati, vendar je besedilo dostopno na povezavi). V tem povzetku je v kontekst odnosov med vejami oblasti jasno postavljena tudi odgovornost sodstva (accountability). Kaže se v treh razsežnostih, in sicer v sistemu pravnih sredstev, dolžnosti pojasnjevanja ter sistemu disciplinske, odškodninske in kazenske odgovornosti (judicial, explanatory and punitive accountability).
Pomembno se mi zdi, da mnenje v okviru pojasnjevalne odgovornosti (dolžnosti) svetuje diskusijo med vsemi vejami oblasti in opozarja na koristi takšne komunikacije tako v zadevah, povezanih s sodstvom, kot tudi v širših zadevah. Poudarja pomen dialoga z javnostjo – tudi s seznanjanjem laične javnosti o delovanju sodstva in sodišč. Še zlasti mi je ljubo, da naj bi pri tem pojasnili, da obstajajo meje delovanja sodne oblasti (32. točka mnenja).
V mnenju pa je izraženo tudi stališče glede kritike, ki jo izrekajo predstavniki izvršilne in zakonodajne oblasti. Tako je v 52. točki jasno zapisano, da obstaja razločna meja med svobodo izražanja in legitimne kritike na eni strani ter nespoštovanjem in pritiskom na sodstvo na drugi strani. Zlasti so neprimerni poenostavljeni in demagoški argumenti med političnimi kampanjami, ki kritizirajo sodstvo zgolj zaradi razprave same ali z namenom, da se odvrne pozornost od lastnih pomanjkljivosti. Zlasti naj politiki ne bi spodbujali nespoštovanja sodnih odločb, še manj pa nasilje nad sodniki.
Predstavljeno mnenje je pomembno predvsem zato, ker nam kaže, da problemi, ki jih zaznavamo v naši državi v razmerju med vejami oblasti in celo med vsebinami njihovega dela, ni samo slovenski problem. Čeprav to razmerje obstaja že dolgo, vloga sodstva v njem očitno še ni dokončno opredeljena. Gre za evropska ali celo globalna vprašanja in očitno je, da bo diskusija še dolga.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
