Seveda je bila to zgolj teorija in v praksi si bil pogosto razočaran, saj je v resničnem delu takšen pristop bil, vsaj v vsakodnevnem delu, prisoten le v grobih obrisih ali pa, vsaj navidez, sploh ni bilo neke strukture odkrivanja kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Da bom bolj jasen, pri kakšnem vlomu ali tatvini, ki so se dogajali vsakodnevno, ni bilo videti kaj dosti od zavarovanja kraja kaznivega dejanja, resnično natančnega ogleda kraja, pogosto tudi ne kriminalistično tehničnega ogleda v smislu fiksiranja sledov itd. Seveda, bili so izdelani vsi dokumenti o tem, a je bilo daleč od prizorov, ki jih poznamo iz ameriških nadaljevank tipa CSI.
Spominjam se, da sem sam kot “zelenec“, ko sem na kraju vloma, nekje na Pohorju, začel vleči iz službenega avtomobila kovček, v katerem so bili praški in podobne zadeve za zavarovanje sledov, bil hitro deležen opazke mojega takratnega mentorja: “Pusti to pubec, nea rabiš tega”. Da se ne spuščam dalje, z mentorjem sva se nato odpeljala v neko ustanovo in storilci so bili hitro odkriti. A to je bilo že dolgo nazaj.
Moj namen ni opisovati kriminalistične taktike in metodike. Zdi pa se mi, da manjka pri izobraževanju pravnika tudi nek predmet, ki bi se imenoval Taktika in metodika nastopanja v sodnih postopkih. Teh zadev se potem moraš učiti na raznih “šolah” po končanem študiju ali pa, kar je še slabše, v praksi sami.
Da takšna taktika obstaja, v praksi kaj hitro vidiš, zlasti na strani obrambe, čeprav s tem delam krivico velikemu delu tožilcev, ki v kazenskem postopku resnično premišljeno in načrtno pristopajo k zadevi. A narava našega kazenskega postopka je takšna, da je ta taktika, s strani tožilstva, bolj izražena v fazi preiskave.
Obramba, oz. zagovornik je seveda na določen način pred začetkom glavne obravnave postavljen pred gotovo dejstvo utemeljenega suma in je tako na začetku v izrazito obrambni poziciji, ki seveda, kot takšna ne omogoča ne vem kakšnega manevrskega prostora. Prav tako ima zaradi svoje pozicije bistveno manj možnosti oblikovati, recimo temu “protinapad”, ki bi obtožnico spravil nazaj pod nivo utemeljenosti suma.
Nenazadnje je omejenost obrambe tudi rezultat našega, sodniškega pristopa, k reševanju zadev, ki je usmerjen predvsem k čimprejšnjemu zaključku, ne pa k resničnemu razreševanju spornih vprašanj med obema stranema. “Full blown trial”, kot bi temu rekli Američani, v smislu polnega dokaznega postopka, je namreč pri nas, za razliko od anglosaksonskega sistema pravilo in ne, tako kot pri njih, izjema. Ker je tega toliko, je potem tudi jasno, da načrtovanje korakov, beri taktike sojenja ni mogoče v tisti meri, ki bi bila potrebna.
Pa vendarle, tudi v naših kazenskih postopkih je vendarle zaznati, da tako obramba kot tudi tožilstvo, uporabljajo določene taktične elemente pri nastopanju, pa čeprav manj izrazito, kot bi bilo to potrebno. Recimo, v zadnjem času je priljubljena taktika zagovornikov zagovor obtoženega na koncu dokaznega postopka, potem, ko je že mogoče bolje oceniti, kam bo ta pripeljal. Za sodnika dejstvo, ki navadno, zaradi navedb obtoženega pomeni, da bo moral v mislih že zaključeno zadevo, podaljšati, kar vsaj mene, priznam, prav zaradi tega, ker to pomeni nov, navadno nenačrtovan narok, malce jezi. A tako pač je in če sem čisto pošten, po mojem osebnem prepričanju je zaradi dokaznega bremena, ki je na tožilstvu, to popolnoma logično. Naj najprej tožilstvo pokaže svoje “karte”, potem pa bo obtoženi priznal poraz ali pa pokazal svoje adute. Podobnih stvari, ki predstavljajo, recimo taktične elemente, je še več in prav je tako.
Če se vrnem na začetek, nikjer, vsaj kolikor je meni znano, na pravnih fakultetah ne učijo, kako, recimo, zasliševati pričo, če si postavljen v različne vloge v sodnem postopku, kako načrtovati obrambo ali obtožbo in, nenazadnje, tudi pristope sodnika. Skratka, taktiko in metodiko nastopanja v sodnih postopkih. Mislim, da je razlog predvsem ta, ker se to v veliki meri šteje kot nekaj, kar je etično vprašljivo, izvira pa iz razumevanja, da bomo v sodnem postopku odkrili Resnico, z veliko začetnico. Zato seveda prijemi, ki služijo samo eni strani, niso razumljeni kot veščina pravnika, temveč kot nekaj, kar zgolj služi zgolj zamegljevanju zadeve. Kot da nam je težko priznati, da pravo in morala imata nekaj presečišč, nista pa tudi identična normativna sistema.
Verjetno je zgoraj navedeno, temeljni razlog za to. A zatiskanje oči pred tem, da gre pri vseh sodnih postopkih v bistvu za, resda izredno resno, a vendarle igro (ki jo stranke kot “igralci” seveda morajo znati igrati), kot to označuje pravna teorija, ni niti pravilno in v končni fazi niti pravično.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
